Razstava predstavlja predmete, ki jih hrani celjski muzej in tudi izdelke iz celjskih kositrarskih delavnic, o katerih ni veliko znanega. Namen razstave in kataloga je prikaz kositrnih predmetov iz muzejskih depojev in želja, da bi obiskovalcem omogočila vpogled v delček stanovanjskega inventarja 18. in 19. stoletja.

Večina predmetov je prvič postavljena na ogled in zajema obdobje med omenjenima stoletjema, le redki med njimi segajo v 17. stoletje. Danes, ko je ta obrt skoraj že izumrla in sta tehnika ter način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi, želi razstava opozoriti na to nekdaj pomembno in eno najbolj tipično meščansko obrt, je za STA povedal Mlinarič.

Pridobivanje in uporaba kositra segata že v bronasto dobo, kjer je odigral verjetno najpomembnejšo vlogo pri proizvodnji brona. Prvi, s kositrom prevlečeni predmeti, so znani iz železne dobe. Do razvoja samostojne kositrarske obrti je prišlo zaradi čedalje večjih potreb meščanstva, ki je poskušalo v čim večji meri posnemati plemstvo.

Določeni kositrni izdelki so se skušali zgledovati po vzorih iz srebra in zlata. V 16. stoletju je prišlo do opaznega premika v smeri umetniške obrti. Poleg predmetov za vsakdanjo rabo so se pojavila umetniška dela, ki so se z raznimi gravurami in cizeliranjem brez težav kosala z najlepšimi izdelki iz srebra.

V 17. in 18. stoletju so bili uporabni in okrasni izdelki iz kositra že precej razširjeni, saj so postali dostopni skoraj vsem slojem prebivalstva. Iz slik in raznih inventarjev je moč razbrati, da je imelo kositrno posodje v meščanskih in plemiških gospodinjstvih pomembno, včasih celo reprezentativno vlogo in je bilo neke vrste statusni simbol. Kljub temu so kositrni izdelki, vsaj kar zadeva slovenski prostor, le redko prodrli na podeželje.

Umetelno oblikovani okrasni predmeti iz t. i. plemenitega kositra so po vzoru sočasnih zlatarskih izdelkov od druge polovice 16. stoletja dalje in posebno pogosto v 17. stoletju izraziteje okrašeni. Za takšne razkošne predmete so ornamentalne in figurativne motive vgravirali v kalup in jih zato pozneje ni bilo treba dodelati.

Po Mlinaričevih besedah srečujemo bogato motiviko, značilno za renesanso in manierizem: arabeske, alegorije in mitološke prizore. Pri izdelavi teh predmetov izstopata dve mestni središči, in sicer Lyon v Franciji in Nürnberg v Nemčiji. V Pokrajinskem muzeju Celje hranijo en tak primerek t.i. plemenitega kositra.

Kositrnih izdelkov iz 18. in prve polovice 19. stoletja se je prijel vzdevek srebro malega človeka, saj je bil s svojim sijajem podoben srebru, obenem pa cenejši in dostopnejši. Največji razcvet je ta obrt pri nas doživljala v 17. in 18. stoletju. Približno do konca 18. stoletja so v njej prevladovali nemško zveneči priimki, npr. Hammer in Gok v Celju. Kasneje so domače mojstre izrinili severnoitalijanski prišleki. Na ta proces nas opozarjajo priimki, kot so Zamponi, Stretti, Cerutti in Caminolli.

Celje je, tako Mlinarič, spadalo pod graški kositrarski ceh. Prve omembe o kakšnem kositrarju v mestu segajo v začetek 16. stoletja. Sledi več kot stoletje brez omembe kositrarske delavnice v mestu. Na prisotnost potujočih italijanskih mojstrov s konca 17. stoletja v Celju opozarja pritožba celjskih obrtnikov.

S prihodom italijanske družine Stretti v 80. letih 18. stoletja je kositrarska obrt v mestu dosegla svoj vrh. Družini je uspelo v mestu obdržati delavnico vse do srede 20. let 19. stoletja. Mlinarič opozarja na dejstvo, da so bili celjski, kakor tudi preostali štajerski kositrarji, izvrstni rokodelci, ki so s svojimi izdelki oskrbovali širok krog odjemalcev.

Predmete, ki so jih izdelovali, niso v ničemer zaostajali za predmeti iz Gradca ali drugih mest monarhije. V drugi polovici 18. stoletja je kositer dobil konkurenta v beloprsteni keramiki. Dokončen udarec kositrarski obrti je zadala izdelava predmetov iz porcelana, fajanse in emajla.