Kot piše Alex Marshall, je vlada v zadnjih 10 mesecih zamenjala direktorje nekaterih slovenskih najpomembnejših muzejev, med njimi Narodnega muzeja, Muzeja novejše zgodovine in Moderne galerije.

Po mnenju umetnikov, akademikov in intelektualcev so menjave del prizadevanj za prevzem nadzora nad muzeji in njihovo preusmeritev v bolj konservativno in nacionalistično smer. Tiskovni predstavnik ministrstva za kulturo Mitja Iršič je v odgovoru na novinarska vprašanja New York Timesa odgovoril, da novi direktorji niso politični imenovani, temveč so "ugledni kandidati", izbrani na javnih razpisih. Avtor piše tudi o gradnji novega muzeja slovenske neodvisnosti, ki da ga kritiki označujejo kot institucijo propagande, kar vlada zavrača. Po besedah Iršiča bo muzej "praznovanje svobode". Ob tem je dodal, da se obtožbe o političnem vmešavanju pojavljajo le, kadar je na oblasti desno usmerjena vlada.

V nadaljevanju avtor navaja tudi ukinjanje finančne podpore za številne nevladne organizatorje, opiše pa tudi primer pevca Zlatka, ki ga je ministrstvo izbrisalo iz registra samozaposlenih, a, kot je v pogovoru za časopis pojasnil pevec, po njegovi uspešni pritožbi to spremenilo.

Kritike kulturne politike so prišle tudi iz tujine. Decembra je 150 akademikov iz Evrope in Severne Amerike v odprtem pismu nasprotovalo smeri vladne kulturne, kar so na pristojnem ministrstvu zavrnili, piše avtor. Ob tem navaja, da si drugje po Evropi populistične vlade prizadevajo za spremembo kulturnih institucij v bolj konservativno in domoljubno smer, številni pa, da se bojijo, da Janša posnema njihova dejanja. Ob tem navede primer Poljske, kjer je vladajoča Zakon in pravičnost zamenjala direktorje več muzejev, in Madžarske, kjer je premier Viktor Orban s spremembo pravil okrepil vpliv nad gledališči. Kot piše New York Times, pa ima, v primerjavi s prej naštetimi državami, kjer imajo populistične stranke večino v parlamentu, Janševa vlada krhko koalicijo, v kateri je tudi levosredinska stranka.

V nadaljevanju avtor pojasni, da javno financirane muzeje vodijo direktorji s petletnimi mandati in da se je številnim mandat iztekel kmalu po Janševem prihodu na oblast.
"Na eni strani je volja ljudi, ki želijo, da so muzeji odgovorni, relevantni in etični ter da so kraji razumevanja in tolerance, predvsem manjšin," je za časopis v telefonskem pogovoru dejala Kaja Širok, ki zapušča položaj direktorice Muzeja za novejšo zgodovino. "In na drugi strani želijo, da so patriotski." Na položaju jo bo zamenjal Jože Dežman, konservativni zgodovinar, ki je bil že na čelu muzeja leta 2005, ko ga je na položaj imenoval Janša.

Časopis povzame besede Širokove, da Dežman predstavlja stališče velikega patriota, pri čemer se osredotoča na zločine med časom, ko je bila Slovenija pod komunistično vladavino. Sama si je prizadevala za razstave, ki so vključevale različne politične in zgodovinske poglede, pri čemer se je slovenska preteklost navezovala na sodobna vprašanja, kot so migracije. Izrazila je bojazen, da bo teh prizadevanj z njenim odhodom konec. Kot navaja časopis, se je avtor za odziv obrnil tudi na Dežmana, a se ta ni odzval.

Nadalje opiše dogajanje v Moderni galeriji. Na njenem čelu je bila od leta 1993 Zdenka Badovinac, ki se je prijavila na nov razpis, ki pa so ga večkrat ponovili. Po enem od krogov je ministrstvo iz meril izločilo, da mora imeti umetniški direktor pet let izkušenj z vodenjem muzeja. Ob tem je, kot je za ameriški časopis dejala Badovinčeva, ministrstvo ignoriralo nasvete nadzornih svetov muzejev, tudi Moderne galerije, glede imenovanj.
Tiskovni predstavnik ministrstva Iršič je, kot piše časopis, dejal, da vlada ni vedno sledila priporočilom nadzornih svetov muzejev, ker v nekaterih prevladujejo levičarji.

Dva izmed pred kratko imenovanih direktorjev muzejev sta v pogovoru za ameriški časopis zanikala, da sta politično imenovana ali da imata konservativno agendo. Robert Simonišek, ki je nasledil Badovinčevo na čelu Moderne galerije, je v elektronski pošti odgovoril, da so se njene razstave pogosto osredotočile na avantgardno umetnost vzhodne Evrope v 80. letih, sam pa da si želi "enakopravnejšo predstavitev raznolikosti umetniških glasov sodobne umetnosti". Ob tem je še dejal, da ni politično dejaven in da predstavlja profesionalno odločitev.

Pavel Car, nekdaj direktor IT-podjetja, ki je zdaj na čelu Narodnega muzeja, je dejal, da želi institucijo narediti bolj prilagojeno za digitalno obdobje in bo dodal nove virtualno-realne razstave, prav tako pa želi spremembe v zbirki z večjim poudarkom na slovenski zgodovini. Kot je dejal, ne gre za promocijo nacionalistične agende, ampak za pritegnitev tujih turistov, ki predstavljajo polovico obiskovalcev muzeja.

Kot še navaja časopis, je tiskovni predstavnik ministrstva za kulturo prah, ki se je dvignil zaradi menjav na čelu muzejev, označil za prazne marnje. "Ne gre za nobeno zaroto desno usmerjene vlade ne za potisk konservativnih vrednot v kulturi," je dejal. "Svoboda izražanja je sveta," časopis navaja njegove besede.

Avtor sklene, da tovrstna zagotovila vladnih kritikov ne pomirjajo, za konec pa navede besede Matevža Čelika, nekdanjega direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO). "Janez Janša ima agendo, da bo kulturo preusmeril na desno, o tem govori že dolgo. To je kulturna vojna."