Prav grozeča nevarnost podnebnih sprememb je ena izmed glavnih tem, ki se jim posveča dokumentarni film Dva vodika, en kisik, ki si med drugim zastavi vprašanje, ali moramo vzroke za begunske tokove iskati tudi v spreminjajočih se vremenskih razmerah, in ne samo v posledicah vojn. Kakšen bo vpliv na vodni krog pri nas in po svetu? Bodo multinacionalke pokupile vse vodne vire? Bodo naši pravnuki še lahko občudovali človeške ribice? Dokumentarec obravnava modro zlato 21. stoletja iz številnih zornih kotov, od ekologije do zgodovine, in hkrati poskuša gledalca spodbuditi k razmišljanju o pomenu vode.
.

.
Na uvodni okrogli mizi pred premiernim predvajanjem dokumentarca v izpraznjenem bazenu Šporntega parka na Vrhniki, ki mu je simbolično manjkala prav voda, je arheolog in profesor Andrej Gaspari s Filozofske fakultete v Ljubljani poudaril, da je prvi vodovod k nam pripeljala šele rimska antika. Prvi dokazi na Ljubljanskem barju za večplastno uporabo vode, in sicer za pitje, gospodarsko rabo in prevoz segajo v pozno prazgodovino. Logika izrabe pitne vode je večji del človeške zgodovine enaka, na celinskem svetu Ljubljanske kotline najdemo prve oblike vodnjakov, ki so enake zadnjih več tisoč let, podobne vodnjake pa najdemo tudi na Bližnjem vzhodu, je pojasnil Gaspari in dodal, da se je prvi vodovod na tem območju pojavil v času zgodnje rimske Emone.

"Tisto dodano vrednost, ki ji Rimljani pravijo amoenitas (razkošje), torej vodovod, ki vodo pripelje v urbani ambient, kot je bila rimska Emona, pa k nam prinese šele antični čas, saj keltska plemena pozne prazgodovine oz. mlajše železne dobe tega niso poznala," je pojasnil.
Rimsko upravljanje z vodo
Rimljani so dobro vedeli, da voda iz grajskega griča iz permokarbonskih kamenin ni dobra, zato so jo napeljali iz karbonatnega zaledja, Emonin vodovod pa je bil zgrajen v prvi polovici 1. stoletja n. š., verjetno v času cesarja Avgusta ali pa Klavdija I., je še pojasnil Gaspari. Že antični Grki so vedeli, da je nujen urejen dovod čiste pitne vode, na drugi strani pa odtok odpadnih voda. "Če imamo vodnjake vkopane v sedimente, v katere tudi speljujemo kloake oz. latrine, to ni dobra rešitev, se pravi, vodovod vedno zahteva hkratno gradnjo kanalizacije, ki odpadno vodo odvaja," je navedel.

Ljubljanica kot avtocesta
Reka Ljubljanica se je v današnjem poteku struge razvila nekje v srednji bronasti dobi, sredini 2. tisočletja pr. n. št., v njej pa najdemo ogromno keltskega orožja, zlasti na območjih kjer so se bojevali z rimskimi legijami za prevlado nad prometom skozi t. i. ilirsko-italska vrata. "Vrhnika je vojaški in trgovski koridor že od pamtiveka, zaradi česar je tudi danes tu speljana avtocesta, prej pa je bila to Ljubljanica," je primerjal Gaspari. Po njegovih besedah se je iz Ljubljanice potegnilo že več kot 15 tisoč zgodovinskih najdb, skrivnosti, ki jih skriva reka, pa je še ogromno.

Deblak so zaklenili, da ga ne bi kdo odpeljal
Eden takšnih zakladov je gotovo deblak, ki so ga poleti leta 2015 pri Vrhniki potegnili iz Ljubljanice, in ki je eden največjih v Evropi sploh. Datiranje je pokazalo, da je bil zgrajen konec 2. st. pr. n. št., je pojasnil Gaspari, ki je o najdbi pred kratkim izdal monografijo Deblak s konca 2. st. pr. n. št. Kdo je uporabljal deblak? "Tehnološki detajli najdbe nakazujejo, da gre za stike in tehnološki transfer iz severnega Jadrana, ni dvoma, da gre za prebivalstvo, sorodno severnojadranskim etnosom Venetom, Histrom in Liburnom, ki jih je keltski kulturni vpliv zgolj prekril," je pojasnil.

Uporabljal se je za organiziran prevoz dobrin, o katerih antični viri veliko pišejo. Hrastovo deblo, iz katerega je bil narejen, je moralo v premeru meriti več kot meter in pol po celi dolžini. Glavna novost, do katere so se dokopali raziskovalci, pa je razlaga, zakaj sta se uporabljala dva kompleksna čepa v dnu deblaka. "Gre za ureditev zaklepanja čolna, tako kot danes iz avta vzameš in odneseš ključ, tako so oni odstranili oba čepa in deblaka ni mogel nihče odpeljati in si ga prisvojiti," je pojasnil.

V bližini deblaka so v Ljubljanici našli tudi več kot 20 metrov dolgo šivano ladjo, kar nakazuje stike med italskimi trgovci in prej omenjenimi staroselci, ki so bili pod vplivom keltskega plemena Tavriskov. "Zdaj imamo končne dokaze za organiziran prevoz večjih količin blaga med severno Italijo in srednjim Podonavjem," je sklenil.
Nevarnost podnebnih sprememb
Lahko arheologija odgovori na pereča vprašanja klimatologije? Gaspari je odgovoril, da so najbolj očitni in pomembni geološki in arheološki markerji relativnega dviga morske gladine v pleistocenu, ko je bilo celotno območje slovenskega teritorialnega morja kopno. "Odkrivajo se pod morsko gladino potopljene doline Rižane in drugih rek, ki so iz obdobja od 10 do 8 tisoč let pr. n. š., tako da v slovenskem morju niso zgolj rimski in poznejši ostanki, ampak tudi ostanki, ki odražajo življenje na kopnem med zadnjo ledeno dobo," je dodal.

"Znanja arheologije nam povedo, kako usodne so bile podnebne spremembe v preteklosti, saj je kar nekaj civilizacij izginilo med izrazitimi obdobji suše, ko je vode zmanjkalo. Takšna usoda naj bi doletela tudi civilizacijo Majev, podoben izziv pa podnebne spremembe predstavljajo tudi za našo civilizacijo," je opozorila profesorica na Biotehniški fakulteti Lučka Kajfež Bogataj in dodala, da je za današnje podnebne spremembe zagotovo kriv človek.

Spremembe vodnega kroga pri nas
V Sloveniji za zdaj še ne občutimo velike spremembe količine padavin, čeprav jih je okoli pet odstotkov manj kot še pred 50 leti, je pojasnila Kajfež Bogatajeva in dodala, da na drugi strani še kako občutimo izrazito sezonsko spremenljivost, ko se padavine vse bolj selijo v jesen, pomladi in poleti, ko jih kmetijstvo najbolj potrebuje, pa jih je vse manj. "Vse pogosteje se pojavljajo izraziti hudi nalivi, ki lahko vodijo v poplave, in dolgotrajne suše, ki jih Slovenija prej, razen enkrat na 30 let, ni poznala," je poudarila in hkrati opozorila, da smo v zadnjih 15 letih imeli devet sušnih obdobij.

Koliko bo človek sposoben obrzdati podnebne spremembe? "Vidimo, kaj se dogaja v ZDA in njihov odstop od kakršne koli dejavnejše podnebne politike, tako da tisti najbolj črn scenarij za Slovenijo pomeni do leta 2050 še za 3 stopinje Celzija višjo temperaturo, kar bi najbolj prizadelo občutljive ekosisteme, kot je kraški," je odgovorila Kajfež Bogatajeva in dodala, da se preveč razmišlja zgolj o blaženju podnebnih sprememb, ne pa tudi o prilagajanju novemu podnebju, na primer z namakalnimi sistemi, obrambo proti poplavam in strožjemu prostorskemu načrtovanju, in na tem mestu je zatajila tudi slovenska politika. "Ne smemo graditi tam, kjer je vode preveč, ali pa kmetovati tam, kjer vode ni," je ponazorila.
Civiliziran človek kot plenilska vrsta
So ljudje v preteklosti znali vodo res ceniti bolj kot moderni razvajeni človek na Zahodu ali pa gre tu bolj za idealiziranje preteklih obdobij, ko je bil človek še veliko bolj povezan z naravo? Mihael Toman, prav tako z Biotehniške fakultete, je poudaril, da se odnos do vode spremeni s prvimi civilizacijami, saj "civilizirani" ljudje naravo dojemajo povsem drugače, v nekem trenutku so namreč postali "zelo antropocentrični". "Voda je tekočina, od katere smo odvisni vsi in ki oblikuje ta planet. Če pomislimo, kaj si človek želi, ko raziskuje vesolje, ga zanima, ali je morda še kje voda," je navedel primer.

"Danes lahko spreminjamo rečne sisteme, izsušujemo jezera trikrat večja od Slovenije, ne zavedamo pa se, kaj to prinese v širšem planetarnem merilu. Voda je dobrina, torej ima ceno in vrednost, človek pa je ena najbolj plenilskih in invazivnih vrst na planetu, takšen je bil že v času prvih civilizacij v Mezopotamiji," je prepričan Toman.
Poplave so po Tomanovih besedah čisto naraven proces kroženja vode v naravi. "Včasih niso naseljevali vodnega prostora, danes pa se naselijo v rečno strugo, in kaj drugega kot poplava, ki jo bodo poimenovali katastrofa, se ne more zgoditi," je dodal.
Industrijska revolucija kot izstop iz narave
"Prelomna točka je trenutek, ko si je človek prisvojil energijo iz preteklosti in začel v industrijski revoluciji kuriti fosilna goriva. Če je bila v rimskih časih pomembna pitna voda, pa morda še kmetijska, je današnja gospodarska rast veliko bolj žejna, kilovatne ure elektrike brez vode ni, prav tako ni nobenega industrijskega izdelka," je Kajfež Bogatajeva industrijsko revolucijo opisala kot prelomni trenutek v zgodovini pri odnosu do vode. Za proizvodnjo kilograma govedine se porabi 15 tisoč litrov vode, za en povprečen avto srednjega razreda pa smo že pri več sto tisoč litrih, je naštela.
"Ta film bo mogoče ena prvih velikih zgodb, ki bo ljudi spodbudila k razmišljanju, da se bodo vprašali, v kakšnem smislu so besedo voda sploh prepoznali," je sklenil Toman.