Že pri vhodu je bilo ogromno vojakov. Čeprav na tistih 800 metrih nadmorske višine ob Jeruzalemskem gozdu ni bilo čutiti neke hude sončne pripeke, kakršna je bila tiste zgodnje novembrske dni v Tel Avivu, je večina posedala v senčni strani stebrov ob vhodu. Tako da sem mislila, da so tam zaradi varovanja raziskovalnega centra in muzeja, ki je pravzaprav temeljni muzej Izraela. Vendar ne. Povedali so mi, da gre za enoto padalcev, ki imajo v Jad Vašemu eno od obveznih kulturnih izobraževanj, ki so del služenja vojske v Izraelu. Ja, vsakih nekaj tednov je na vrsti izobraževanje v kulturi in umetnosti in ogled Jad Vašema je verjetno osnova kulturnega pouka (prihodnjih) izraelskih vojaških sil.
»Vsak spomin vključuje dvoje, spomenik, kar je jad, in ime, kar je šem,« nam ime Jad Vašem razloži dr. Iael Nidam-Orvieto, direktorica mednarodnega inštituta za raziskovanje holokavsta. Z dr. Iael Nidam-Orvieto, ki sicer prihaja iz Italije in je kot mnogo sodelavcev Jad Vašema potomka preživelih holokavsta, smo se srečali ob aveniji tako imenovanih pravičnih.
Tudi sedem Slovencev med 'pravičnimi'
Gre za enega od delov Jad Vašema, ki imajo za sodobne Jude največji simbolni pomen. Ob aveniji, ki preseka podzemni podolgovat muzej holokavsta in tako govori o tem, da je lahko dobro dejanje Nejudov tudi sredi divjanja nacistične manije rasnega očiščevanja Evrope lahko rešilo Jude, so namreč drevesa z imeni tistih, ki so pomagali rešiti vsaj enega Nejuda. Ker se je v letih nabralo ogromno imen dobrih ljudi, so preostali svojo tablico dobili v malo bolj odmaknjenem Vrtu pravičnih. Tudi nekaj Slovencev je med njimi; Slovencev, ki jih danes pri nas nihče ne pozna; slovenskih Oskarjev Schindlerjev: Ivan Breskvar, Zora Piculin, Franjo Puncuh, Andrej Tumpej, Uroš Žun, Ivan in Ljubica Zupančič.

Ideja pravičnih Nejudov, je sicer starejša od holokavsta. Izraz pravični oziroma ger tošav ali ger tzedek, je namreč že prej označeval tiste Nejude, ki so živeli po sedmih moralnih zapovedih talmuda. O projektu zbiranja imen tistih, ki so prispevali k temu, da bi nacistični načrt uničenja 11 milijonov prebivalcev Evrope s kombinacijo prisilnega dela in industrije množičnega umora spodletel, pa dr. Iael Nidam-Orvieto pravi: "Od samega začetka so aktivisti, povezani z Jad Vašemom, vztrajali, da mora biti eno od ključnih poslanstev Jad Vašema spominjanje pravičnih (righteous among the nations). To je zelo zanimivo, če pomislite na preživele holokavsta, ki so le nekaj let po osvoboditvi sposobni zagnati raziskovalni program, katerega bistvo je hvaležno spominjanje pomoči, ki so jo prejeli od Nejudov, in pa spominjanje nekaterih pozitivnih trenutkov druge svetovne vojne. Ti ljudje so res bili izjemni. Niso se le bojevali za novo življenje, ampak so tudi vztrajali pri moralnih vrednotah, ki naj bi bile tudi vodilo prihodnjih generacij. Pravzaprav je to tisti del Jad Vašema, ki prinaša sporočilo o upanju, ki nam govori, da v vsaki situaciji obstaja možnost drugačnega ravnanja, ki lahko spremeni zgodovino; četudi le v zelo majhnem obsegu."

Zgodba o holokavstu se ne konča leta 1945
Prav zgodbe o preživelih, ki so v Izraelu oziroma v britanski Palestini poskusili zgraditi novo družbo, se zdijo najzanimivejši del raziskav v Jad Vašemu. Kako se osvoboditi bremena zavedanja, da pripadaš narodu, ki ga želijo izbrisati z Zemlje, in začeti novo življenje? To je vprašanje, ki mu raziskovalci v Jad Vašemu v zadnjih letih posvečajo vedno več pozornosti; tudi zato, ker, kot pravi dr. Ella Florsheim, se zgodovinsko poglavje holokavsta ne konča leta 1945, ampak se bo končalo šele s smrtjo zadnjih preživelih.
Gosla Bediichi, hčerka članov francoskega odporniškega gibanja
O tem, da je izkušnja holokavsta zaznamovala vse njihovo nadaljnje življenje, nam je govorila tudi Bertha Bedichi. Gospa, katere starši, francoski Judje, so bili člani znamenite 'résistance', prav zaradi neizbrisnega spomina na trpljenje in strah med vojno tudi pri krepko več kot 80 letih še vedno vsak dan pride v službo v Jad Vašem. O svojih spominih na odločitev za selitev v Izrael nam pove: "Mislim, da so tudi vsi drugi, ki so prišli v Izrael, iskali predvsem varnost. Mama in oče sta bila člana odporniškega gibanja. Preživela sta. Vsi drugi družinski člani pa so bili deportirani. Naša družina se je tako precej zmanjšala. To je tudi eden izmed razlogov, zakaj sem se odločila priti sem živet. Zaradi občutka varnosti. In ker nisem več hotela slišati opazk: 'Judinja si. Kaj Judje sploh iščejo tu? Naj se vrnejo domov,'" pove v francoščini, ki jo še vedno ima za materni jezik, čeprav se je po prihodu v takratno Palestino hitro naučila hebrejsko, brezhibno pa govori tudi angleško. "Kot sem že rekla, želela sem živeti skupaj z drugimi Judi in zaživeti drugačno življenje. Morda so bile tu težje razmere, kot denimo v Franciji. Ampak težav se nisem bala. Po holokavstu so vse stvari drugotnega pomena."

Po holokavstu je vsaka težava drugotnega pomena
Prav ta zadnja misel, da so po holokavstu vse stvari drugotnega pomena, je ključ do uspeha Izraela in ključ do razlage njegove politike in miselnosti njegovih prebivalcev. Naj omenim le še eno od zgodb o preživelih, s katero se je nedavno pri raziskovalnem delu srečala dr. Florsheimova. Govori o dečku iz geta v Lodžu na Poljskem. "Bil je pomočnik fotografa in v getu je živel, mislim, da do leta 1944," pove Florsheimova, "potem so ga internirali in konec vojne je dočakal v koncentracijskem taborišču. Po vojni mu je uspelo priti do Izraela. To je bilo še pred ustanovitvijo izraelske države in kot borca za neodvisnost Izraela so ga aretirali Britanci. Po izpustitvi je se pridružil vojski in sodeloval v izraelsko-arabski vojni za ohranitev suverenega Izraela, kjer so ga prijeli Egipčani in ga zaprli kot vojnega ujetnika. Torej v desetih letih so ga zaprli kar trije različni režimi, nacistični, britanski in egiptovski, pa vseeno ni izgubil volje do gradnje nove družbe."
Seveda preteklost ne sme biti opravičilo za sedanjo politiko, za gradnjo novih zidov in prostorov zapiranja, ki nastajajo le hrib stran od Jad Vašema, ki ga vsako leto obišče vrsta najvidnejših državnikov in tudi mož z Nobelovo nagrado za mir. Lahko pa nam obisk tega muzejskega in raziskovalnega središča, v katerem je vsaka stavba, vsak spomenik postavljen kot simbolno znamenje poti judovskega ljudstva v 20. stoletju, pomaga razumeti dejanja Izraela in njegovih ljudi. Vključno z veličastnim pogledom na ravnico pod goro Theodorja Herzla, ki se nam odpre ob koncu razstave o holokavstu.