Milan Kučan, ki je bil v času obeh na ravni zvezne politike kot problematičnih obravnavanih akcij katere izmed skupin NSK-ja predsednik CK-ja ZKS-ja, je v pogovoru za oddajo Platforma – NSK od Kapitala do kapitala prvič govoril o obravnavi govorov filozofa Petra Mlakarja pred koncerti v Srbiji leta 1989. Nastope je Mlakar začenjal z govorom, v katerem se je navezoval na predvsem od začetka leta 1989 vedno silovitejše nacionalistične in velikosrbske 'izpade' Slobodana Miloševića: "Bratje Srbi! Vi ste tu Bog in batina. Vendar ne bomo dovolili, da vas posiljujejo. To vam zagotavljam. Doch ihr glaubt an göttliche Strafen und Lohn Vaši sveti kraji bodo ostali sveti. Sveti Sava pravi, da mora ta država biti srbska. Tudi o skrunitvah grobov smo razmišljali. Aber er glaubt an Sturm und Ehre. Poslušajte! Die Gewalt, der Krieg, die Liebe und das ewige Heilige! Na tej osnovi vam zagotavljamo vaše meje in to pomeni mir za naš čas."
"Bili so tako šokirani nad vsebino tega govora, da so nas kar nekoliko z občudovanjem gledali. Od kod se je ta 'monster' znašel, ta neka pošast slovenska, da to govori ..." se tistega aprila 1989 spominja Peter Mlakar, "saj to, kar govori, je dobro, to je super, se jim je zazdelo in so se kar nekako začeli identificirati s tem. Celo mediji so nas hvalili in nas resno vzeli. Ni bilo žalbesede. Ti nastopi so bili zanje šok, kar sapo jim je vzelo in so bili na neki način nemočni. Saj veste, zlo spraviš ob živce tako, da govoriš njegov jezik."

Na turnejo skupine Laibach po Jugoslaviji pa je takrat postala pozorna tudi slovenska oblast. Milošević Kučana sicer ni osebno klical, kot v primeru Plakatne afere (več o tem v oddaji, danes ob 23.30), so pa Laibach v navezavi z Mlakarjem postali politična tema na zvezni ravni. "Takrat sta srbska, pa tudi zvezna politika zahtevali od nas, da preprečimo javna nastopanja NSK-ja z vsemi njenimi izvedbami, z obtožbami, da je to rušenje socializma in ustavne ureditve Jugoslavije. Pa tudi še hujše obtožbe so bile," nam je povedal Kučan, ki je sicer tudi lastnik diplomatskega potnega lista države NSK.
Moteč ni bil NSK, moteče je bilo slovensko politično vodstvo
Nekdanji predsednik republike Slovenije, ki je bil skupaj s slovenskim vodstvom tedaj že nekaj mesecev v nemilosti tudi kot vodja slovenske delegacije, ki je januarja zaradi zavrnitve vseh njenih predlogov za prenovo Jugoslavije predčasno zapustila 14. izredni kongres ZKJ-ja (in tako povzročila ali pospešila razpad zveze komunistov), v zvezi z reakcijami na Mlakarja in Laibach še dodaja: "Meni je to bila potrditev že pred tem večkrat ugotovljenega dejstva, da ni bil moteč niti NSK, da ni bila moteča Mladina, da ni bilo moteče vodstvo ZSMS-ja, ampak da je bilo moteče slovensko politično vodstvo, ker so pač domnevali in trdili, da se lahko vse to odvija samo zato, ker jim hrbet ščiti ta slovenska politika. Mi smo seveda razumeli – govorim za sebe in svoje sodelavce -, da gre za neki nov fenomen v slovenski kulturni produkciji, ki se je radikaliziral skozi kritiko takratnega sistema in režima. Zato je bil NSK zelo priročen za politično manipulacijo in za politiko Beograda, ki je NSK na vsak način uporabljala kot argument za nastop proti slovenskemu političnemu vodstvu, ki da je bilo tolerantno in ki da je pravzaprav omogočalo destrukcijo in razbijanje Jugoslavije."
'Nad' Srbijo z Beatli in govori in hrupom
Jugoslavija je tedaj spomladi leta 1989 dejansko začela razpadati. Na področju njene pravne ureditve so odločilno potezo potegnili prav Srbi, ki so marca 1989 odpravili avtonomni pokrajini Kosovo in Vojvodino in tako izvedli enostranski in neposreden poseg v jugoslovanski pravni red, ki ga je vzpostavila 'kardelijanska' ustava iz leta 1974. Prav tako pa je v prvi polovici tega leta tudi že prenehal delovati enoten jugoslovanski trg, saj so zaradi zborovanja v podporo kosovskim rudarjem februarja 1989 srbska podjetja začela bojkotirati slovenske izdelke, sledili pa so še nezakoniti prevzemi slovenskih podjetij v Srbiji. Najbolj aktualen Laibachov album je bil tedaj Let It Be, torej album 'novih originalov' oziroma priredba istoimenskega albuma skupine The Beatles.
Prav ta album je skupaj z drugimi predelavami hitov zahodne pop-rock industrije eno od sider argumentacije in teze razstave v Moderni galeriji, da je bil Laibach (in pravzaprav celoten NSK) v svojem prvem desetletju delovanja kritik ne le socializma oziroma vseh oblik političnega totalitarizma, ampak tudi kapitalizma. Da je NSK mogoče razumeti le v širšem kontekstu globalnega politično-ekonomskega položaja, in ne kot del jugoslovanske scene, verjame tudi sociolog dr. Tomaž Mastnak, ki je za retrospektivo pripravil shematičen narativ osemdesetih let oziroma politično-ekonomski okvir delovanja NSK-ja.
Mirovniki in Laibach skupaj na turnejo
Mastnak, ki je Laibach celo spremljal na njegovi prvi turneji po Vzhodni Evropi – o tem več malo kasneje –, je kot izhodišče svojega prispevka k razstavi postavil naslednjo misel: "Ugotovil sem, da je smiselno gledati na razpad Jugoslavije v kontekstu konca hladne vojne. Šlo je za vojno, katere cilj je bila odprava alternative obstoječemu liberalnemu kapitalističnemu sistemu, kar se je neposredno kazalo kot vojna proti komunizmu, v odnosih do javnosti pa kot proces demokratizacije. In Laibach nastopi v trenutku, ko se Hladna vojna pripravlja na dokončen obračun s svojim antagonistom. Takrat se je veliko govorilo o totalitarizmu in poenostavljeno se je predpostavljalo, da tisti, ki kritizira komunizem, že avtomatično prispeva k vzpostavitvi demokratične družbe. Skratka kritika komunizma se je enačila z demokracijo. Nastop Laibacha in NSK-ja je vnesel v to situacijo neko drugačno stališče. Laibach namreč ni bil le kritika komunizma, ampak je kritiziral totalitarističen tip oblasti."
Prav zato je lahko prišlo tudi do morda na videz nenavadne povezave med Laibachom in pripadniki mirovniškega gibanja, ki je pripeljalo do njihovega skupnega popotovanja leta 1982. "Njihov sopotnik na prvi turneji sem bil po naključju. Oni so bili v kombiju, mi smo bili v drugem avtu, torej smo res bili le sopotniki. Naš namen je bilo vzpostavljanje povezav z mirovnim gibanjem v Vzhodni Evropi ter z aktivisti gibanj za boj za človekove pravice. Morda se zdi danes to nenavadno, ampak značilnost alternativne scene v Sloveniji je bila tedaj to, da so si zelo različne skupine medsebojno pomagale in obstajala je nenehna komunikacija med denimo punkerji in mladimi intelektualci. Tako da ni nič nenavadnega, da smo se na to pot pač podali skupaj Laibach in mirovniki. Po zunanjem videzu nismo ravno 'pasali' skupaj, ampak po tem, za kar smo se zavzemali, pa na neki način ja," se med smehom spominja Mastnak, ki je od leta 1984 tudi sodeloval z evropskim omrežjem za dialog med Vzhodom in Zahodom, v osemdesetih pa je več člankov objavil tudi o akcijah skupin iz gibanja Neue slowenische Kunst.
Skoraj vojna v Berlinu; zahodnem Berlinu
Na omenjeni turneji je doživel tudi prvi koncert Laibacha v zahodnem Berlinu, ki mu je od vseh nastopov Laibacha najbolj trdno ostal v spominu. "Na začetku koncerta, ko so se prižgale luči, je nastala hladna tišina; pravi hladni piš je zavel. Spraševal sem se, ali bo prišlo do eksplozije in jih bodo odnesli z odra, ali kaj se bo zgodilo," se Mastnak spominja soočenja uniformiranega Laibacha z Berlinčani. In dodaja: "Situacija se je potem sprostila. Nekaj ljudi je sicer žvižgalo, ampak mislim da je na koncu ostalo v dvorani toliko ljudi kot na začetku in so pozorno poslušali in koncert je bil uspeh. Ampak ta prva reakcija je bila pa zelo interesantna; po svoje pa vendar tudi pričakovana."
Drugače pa se v zvezi s koncerti po državah Vzhodnega bloka Mastnak ne spominja podobnih potencialno eksplozivnih položajev: "Tam so bile reakcije manj intenzivne. Mogoče zato, ker Laibach takrat po svoji zunanjosti ni asociiral samo na totalitarizem, ampak še veliko bolj na fašistično preteklost, na fašistično simboliko in ikonografijo. In pravzaprav je bilo mogoče njihove nastope gledati kot del spopada s to ikonografijo, ki je navsezadnje tudi privedla do vseh novodobnih oblik totalitarnega zatiranja Vzhodnih Evropejcev. Skratka Laibach so simbolno nastopili v vlogi tujega agresorja in okupatorja in to je na neki način olajšalo soočenje z njimi. V Nemčiji je ta problem postavljen povsem drugače, gre za namige na lastno totalitarnost, in zato je po mojem mnenju tudi ta šok bil večji."
Prepoved Marxovega Kapitala v socialistični Jugoslaviji ...
Mastnak je sicer svoj narativ Osemdeseta leta: Retroprihodnost začel z malo znano, a zelo pomenljivo zgodbo o prevajanju Marxovega Kapitala leta 1980. Prav Marxov Kapital, ki naj bi seveda bil 'Biblija' vseh režimov, ki kot zadnji cilj svojega razvoja postavljalo komunizem, so namreč tedaj mnogi levi intelektualci uporabljali kot orodje za kritike tedaj že sprijene oblasti. Leto 1980 je dejansko bilo uvod v 'črnohumorni' nadrealizem jugoslovanske države, ki je pripeljal do njenega propada. Nekakšna uvertura v to je bilo že samo geslo Tudi po Titu Tito in pa sprejetje zakona o tajnem uradnem listu, ki je leta 1980 v Jugoslaviji – domnevno najbolj svobodni in odprti socialistični deželi – vpeljal tajno zakonodajo.
V tem letu, v katerem je bil ustanovljen tudi Laibach, je stopnja zadolženosti države že presegla 40 odstotkov deviznega priliva, dogodek pa je napovedal vrtoglavo propadanje finančnega in gospodarskega zdravja jugoslovanske države, katerega simbolna cezura so bila tudi prva pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom (IMF) v letu 1982. Leta 1985 je bil vzpostavljen program zunanje likvidnosti pod okriljem IMF-a, ki je temeljil na opuščanju nadzora nad cenami, omejevanjem plač in kreditov ter zniževanjem stroškov javnega sektorja; ta politika 'treh nominalnih sider', ki je pravzaprav nenavadno podobna sodobnim 'austerity measures', je sicer propadla in predvsem od sproženja hiperinflacije jeseni 1988 je Jugoslavija drvela v ekonomski in finančni kolaps.
Ampak če se vrnemo k prevodu Kapitala … Bil je prepovedan. Kapital so prepovedali v državi, ki je Marxa slavila … "Ta zgodba o prevajanju Kapitala je v resnici presenetljiva in interesantna, ker spontano vsak pričakuje, da bo komunistična oblast na vsak način podpirala prevajanje svojega klasika in ga objavljala. V Sloveniji se to ni zgodilo, ker CK tedaj ni dal zelene luči za objavo našega prevoda," pravi Mastnak, ki je bil med letoma 1977 in 1982 kot urednik za marksistično in družboslovno literaturo zaposlen na Cankarjevi založbi. Dodaja: "Ta anekdota je v resnici simptomatična za okolje, v katerem smo tedaj živeli in v katerega pade tudi nastop NSK-ja. Gre za obdobje po Titovi smrti, ko se razkrije velikanski deficit v simbolni obliki oblasti. Ta simbolni deficit je oblast poskušala kompenzirati s krepitvijo realne oblasti. Krepitev te realne oblasti se kaže kot krepitev represije, ker drugačne poti ni; če hočeš krepiti realno oblast, nimaš pa simbolnih mehanizmov, se seveda zatečeš k represiji. Mi smo takrat govorili o prenosu delovanja države z ideoloških aparatov na represivne aparate države, in to spet kaže na to, da je bila tedaj v Jugoslaviji ideologija v zatonu. To, da Kapital ni bil objavljen, kaže na to, da oblast ni vedela, kaj naj počne s Kapitalom, s svojo lastno ideologijo torej. In o začetku osemdesetih let lahko tako govorimo tudi kot o začetku konca ideologije v Jugoslaviji; o koncu uradne ideologije. Kapital je odložen na stran in vstopi kapital brez velike začetnice. Ta vstop kapitala in preobrat od Kapitala do kapitala se zgodi v okolju, ki je ideološko nevtralizirano."
Civilna družba ne ve, kaj bi z državo ali kako razumeti ustanovitev države v času
Kot politični komentar oziroma kot odziv na realno politiko pa lahko po Mastnaku razumemo tudi oblikovanje države NSK v času, torej dogodek, s katerim se razstava v moderni galeriji zaključuje. "Mislim, da ustanovitev države v času ni neposredni odgovor na razpad Jugoslavije in na ustanovitev samostojne slovenske države, ampak da je veliko bolj odgovor na dogajanje v osemdesetih letih. Laibach – in sploh vse skupine NSK-ja – so se od začetka intenzivno ukvarjale z vprašanjem oblasti in vprašanje oblasti v moderni dobi je vprašanje države," razmišlja Mastnak.
Dodaja, da lahko prek ukvarjanja NSK-ja z državo posredno razumemo tudi že težave sedanje slovenske države: "Zelo pomembno je upoštevati to, da so vsi pojavi in tendence, ki jih danes zajemamo z oznako demokratizacija, nastopali z antietatističnih pozicij; kot nasprotnik demokracije in demokratizacije se je takrat kazala sicer socialistična država, ampak totalitarizem se je enačil kar s splošnim pojmom države. Zato se je celoten civilnodružbeni diskurz pri nas artikuliral v nasprotju do države in je bil v veliki meri tudi sovražen samemu pojmu država. To se je za usodno izkazalo po osamosvojitvi, ko civilna družba ni vedela, kaj početi z državo, ki jo je ustanovila. To je bil neznan teritorij in razloži veliko neumnosti, ki so jih osamosvojitelji pri nas, pa tudi drugje počeli takoj, ko so se polastili aparata, ki je ostal od nekdanje države. Povsem drugače pa je bil NSK od začetka etatističen; od samega začetka se je ukvarjal z vprašanjem države kot s centralnim vprašanjem. V obdobju, v katerem je prevladoval antietatizem, je bil prodržaven, etatističen. In mislim, da je ustanovitev države NSK v času v bistvu dosleden razvoj pozicije, ki je bila prisotna od začetka. Kako naj to razumemo v razmerju do slovenske države, tega zdaj rajši ne bi komentiral …"
Kako na razvoj od ustanovitve Neue slowenische Kunst in njenih izvornih skupin Laibacha, Irwina in Gledališča sester Scipion Nasice do države v času razumejo nekateri člani teh skupin, pa lahko vidite v oddaji Platforma – NSK od Kapitala do kapitala.