Ne zaradi njene zgodbe – zgodb, ki so ideološko podobne njeni, je v slovenskem filmu na žalost še preveč –, temveč zaradi nastopa Maruše Majer, ki je tako močan in tako samosvoj, da nekako kar naprej prestopa meje in okvire, ki jih določa filmska pripoved, s tako specifično telesnostjo, da se upira tradicionalnim sredstvom objektivacije žensk na filmu, denimo moškemu pogledu.

Gre za igralko, na katero smo postali pozorni razmeroma nedavno – v še enem filmu istega režiserja, Avtošola, ki bi bil brez njene hipnotične prisotnosti izrazito neposrečen, nato pa so jo brž opazili tudi v mednarodnem okolju, saj so jo letos v Berlinu izbrali za eno najobetavnejših evropskih igralk in igralcev.

V Ivanu igra Maro, mlado žensko, ki rodi otroka, a je ta sprva ne zanima zares – pomembno se ji zdi le, da se vrne k svojemu ljubimcu, Roku (igra ga Matjaž Tribušon), ki je obtožen gospodarskega kriminala. Ko pa jo pomagači njegove žene kruto pretepejo, se v njej kot pri kaki stepfordski ženski obrne stikalo, nekaj se prebudi – in na veliko nesrečo občinstva se izkaže, da je to »materinski nagon«, nekaj, kar v znanosti že več kot pol stoletja ne obstaja več, v slovenskem filmu pa kljub temu nemoteno in odlično uspeva; skratka, prav materinstvo je tudi tista »identiteta«, o kateri smo govorili na začetku.

Filmske teoretičarke so že v sedemdesetih pisale, da ženska na filmu ne predstavlja kakršne koli »resnične ženske«, temveč tisto, kar »ženska« predstavlja za moškega. Nobeno naključje ni torej, da se v slovenskem filmu, za katerega so v veliki večini odgovorni moški režiserji, ženski liki vedno znova pojavljajo kot prostitutke, žrtve posilstev in spolnega nadlegovanja, in da vedno znova odkrivajo, da je njihovo resnično poslanstvo v življenju to, da imajo otroke; da ti liki skoraj do potankosti ustrezajo arhetipom žensk kot bodisi vlačug, devic ali mater, ki so skozi zgodovino vedno znova vrednotili, koliko so se ženske in njihova seksualnost pokorile vladajočemu, patriarhalnemu redu. Če je bila zgodovinska vloga žensk predvsem to, da so jih imeli za razplod, potem je kult materinstva takšno vlogo vsaj malo olepšal: ženske naj bi to tako ali tako hotele; to naj bi bila njihova izpolnitev, njihovo »resnično poslanstvo«. In ravno zato so filmi, kot je Ivan, problematični: ker izkušnjo, ki naj bi po dolgih desetletjih feminističnih prizadevanj končno postala intimna odločitev vsake posameznice, izrabljajo za svoje, ideološke namene, ki v svojih implikacijah ne morejo biti nič drugega kot patriarhalni.