Zimsko spanje je vizualno pretanjen film in obenem klavstrofobična, komorna drama: preklaplja med zasneženo pokrajino eksotične Kapadokije, ki spominja na ogoljen relief kakega tujega planeta, in udobno opremljenimi interieri hotela Othello (film kar nekajkrat eksplicitno pokima Shakespearu), kjer se Ceylan mojstrsko poigrava s svetlobo v temačnih prostorih in postavlja svoje statične tableauxe.

Naš protagonist je lastnik tega zasebnega penziona, upokojeni igralec Ajdin (Haluk Bilginer) v vlogi svojega življenja: vlogi malenkostnega, zakrknjenega Boga. A do tega bomo šele prišli. Film nam Ajdina namreč v izhodišču predstavi tako, kot se vidi sam: kot kultiviranega, zahodnjaško uperjenega intelektualca, ki benevolentno kraljuje nad skupnostjo preprostih kmetov in jo razsvetljuje s svojimi vsakotedenskimi kolumnami v lokalnem časopisu. "Moje kraljestvo je majhno, a sem v njem vsaj glavni," zadovoljno ugotovi brez najmanjšega kančka samoironije. Čeprav po srcu umetnik ("Nikoli nisem nastopal v telenovelah, pa so me vabili," ponosno pove), se Ajdin nosi tudi kot veleposestnik: v lasti ima lepo število hiš v vasi, a umazano nadlego izterjevanja najemnin in rubeža dolžnikov mirne vesti prelaga na svojega pribočnika Hidajeta (Ayberk Pekcan).

Jasno je, da ima skoraj vsak vaščan kak razlog, da ga sovraži. Že sama zgodba se začne s tem, da vaški fant, sin enega izmed Ajdinovih podnajemnikov v vasi, v "gospodarjevo" avtomobilsko šipo zaluča kamen. Nekaj prizorov pozneje smo priča mučnemu soočenju: fantov stric, nesimpatično servilni lokalni imam Hamdi (Serhat Mustafa Kiliç), grešnika pohlevno privleče k oškodovancu, ki sicer najprej ugovarja, a bi si v resnici z veseljem pustil poljubiti roko v opravičilo. Gledalčeva simpatija ne more več biti neomajna.

Če se Ajdin vsaj navzven trudi vzbujati vtis razsvetljenega dobrohotneža, pa se v zavetju lastnega doma spušča v manipulativne igrice s svojo mlado ženo Nihal (Melisa Sözen) in ločeno sestro Neclo (Demet Akbag), ki prav tako živi pod njuno streho. V strahu pred lastno nezadostnostjo se skriva za neskončne piprave na "debelo, resno" knjigo, ki jo namerava napisati, in za zajedljive kolumne, v katerih pokroviteljsko obračunava s posamezniki, ki mu grejo na živce. Gostov je v zimskih mesecih v hotelu malo, časa, da na dan udarijo stare družinske zamere in frustracije, pa na pretek. Najbolj je na udaru Nihal, ki se pred svojim nesrečnim zakonom ter v kompenzacijo za svoje privilegirano življenje umika v dobrodelno dejavnost; Ajdin njene računovodske napore za organizacijo obravnava kot neuspešno domačo nalogo rahlo retardiranega šolarčka.

"Vedno priplavaš na vrh, tako kot olivno olje," Ajdinu v enem izmed prepirov zabrusi sestra, in še kako prav ima: možak je mojster relativizacije in miselnih obratov, ki ga prikažejo kot moralno vzvišeno žrtev v vsaki konfrontaciji. Ko ga Nihal obtoži, da je "sebičen, ciničen in maščevalen", jo je sposoben odsloviti s porogljivim nasmeškom, kot otroka v primežu histeričnega izpada. Iz Ceylanovega nizanja anekdot vstaja portret moža, ki ni "zloben" v smislu klasičnega filmskega antagonista (nikogar ni ubil, ukradel ali kako drugače uničil), pač pa skrajno banalen in vsakdanji. Ajdin je zloba, ki se - v obliki zamerljivosti, zajedljivosti, arogance - skriva v vsakomer in ki jo je zaradi tega še toliko težje gledati.

Celotna zgodba, v kateri ne manjka (verbalnih) udarcev pod pas in še zajedljivejših protinapadov, je zgrajena skoraj izključno okrog statičnih prizorov pogovarjanja, okrog dolgih, v krogu vrtečih se, ves čas pasivno agresivnih debat, ki potekajo v realnem času; vsaka izmed njih je nov košček v mozaiku Ajdinovega gromozanskega, na videz neprebojnega ega. Medtem ko se na zunaj ne dogaja nič, se v praznem prostoru med protagonisti majejo ustaljene strukture moči, izrisujejo fronte in bijejo nevidne bitke.

Čeprav gre velik del zaslug za magijo Ceylanovega filma mojstrovi virtuozni režiji in prijemom njegovega direktorja fotografije (Gökhan Tiryaki), ki ogolelo zimsko pokrajino spreminja v odslikavo duševnega življenja naših likov, tudi v igralski zasedbi ni niti enega šibkega člena. Haluk Bilginer svoj lik človeškega, vse preveč človeškega zlikovca obvladuje s tako kombinacijo arogance in ležerne dobrovoljnosti, da se gledalec ne more nikoli zares odvrniti od njega, pa naj bodo njegove besede še tako strupene.

Ceylanov prepoznavni filmski slog morda ni za vsakogar, in Zimsko spanje je še manj "na prvo žogo" dostopna izkušnja od nekonvencionalnega filma ceste Bilo je nekoč v Anatoliji ali od melanholičnega minimalizma drame Uzak. A pred nami je monumentalno delo, vredno shakespearjanskih referenc, ki jih uporablja, in obenem filmska analogija literarnemu svetu Čehova, ki je Ceylanu in njegovi ženi Ebru (skupaj sta podpisana pod scenarij) služil tudi kot oporna točka za zgodbo. Njun ep pred gledalca postavlja vprašanja o tem, na robu kakšnega prepada se znajde posameznik, ki svojo človečnost potisne v zimsko spanje, ter mu na koncu - odvisno od interpretacije - pusti tudi priprta vrata za katarzo in odrešenje. Brez izjeme tisti film leta 2014, ki gledalca z močjo svoje naracije najbolj potegne vase, ki najbolj dokončno zabriše meje med "občinstvom" in "zgodbo". Kljub nezanemarljivi dolžini vreden večkratnega ogleda.

Ocena: 5; piše Ana Jurc