Napovednik, ki ga je za "reunion" niz nastopov kolektiva Monty Python (ne brez samoironije) posnel Mick Jagger, daje slutiti, da se pythonovci zavedajo, kako bi se njihovo ponovno združitev dalo cinično interpretirati, in skušajo ostati korak pred svojimi kritiki. A vprašanje je na mestu: so nekateri najbolj kultni skeči v zgodovini britanske komedije mrtvi kot norveška modra papiga?

O nizu desetih nastopov v živo, ki so jih Monty Python po desetletjih upokojitve ta mesec odigrali na odru londonske Arene O2, je bilo napisanega že veliko, a včeraj se je zgodila še zadnja, tokrat svetovna predstava: v živo so jo prenašali televizije in kinematografi po vsem svetu, med drugim tudi slovenska mreža Cineplexx (kar je pomenilo po eno projekcijo v Mariboru, Celju, Kopru in Kranju).

Čeprav je bila cena postavljena na (za kinopredstavo zasoljenih, a v primerjavi s "pravo rečjo" v Areni O2 še vedno poceni) 11 evrov, je bila vsaj celjska projekcija, ki smo se je udeležili, skoraj polna (manjkal ni niti šopek znanih domačih stand-up komikov). Kar po drugi strani tudi ne bi smelo biti presenečenje: glede na to, da pythonovcev v živo najverjetneje nikoli več ne bomo imeli priložnosti videti, je satelitska povezava z Londonom najbližje temu, kar bomo kdaj prišli, da bi Johna Cleesa na lastne oči videli v prodajalno z malimi živalmi stopiti z besedami: "Rad bi vložil pritožbo." "Novinarska objektivnost" gre tukaj skozi okno; zamenja jo samo še hihitajoče dokončevanje citatov o drvarjih, španski inkviziciji in brontozavrih. Vzporednice s Stonesi so očitne: je torej vseeno, kako stari so, koliko replik pozabijo in kako prežvečen je material, če bomo le lahko rekli, da smo Satisfaction slišali v živo? Ali pa bi bilo vse skupaj bolje pustiti pri miru in se sprijazniti z resnico, da se nalepka kultnosti daje dosežkom, ki so že varno arhivirani v zgodovino?

"Radi bi ponovili vse klasične skeče, ampak z novimi prijemi," slišimo v kratkem izseku z novinarske konference, ki nam ga v kar polurnem odštevanju do vklopa v živo med drugim predvajajo v zatemnjeni kinodvorani. (Celotno ogrevanje je zastavljeno kot stopnjevanje napetosti pred popkoncertom, od minikvizov za fanatike ("Kateri Python se je rodil v Ameriki? Iz katere renesančne umetnine je izposojena orjaška noga, ki jo vidimo v naslovni špici?" ...) do kratkih odlomkov iz zakulisja na temo koreografij, scenografije in piljenja glasbenih aranžmajev. Vse skupaj ne razkrije veliko, razen tega, da je imel vse vajeti trdno v rokah scenarist Eric Idle.

Pythonovci torej, kot obljubljeno, za novo predstavo niso skušali odkrivati tople vode: poudarek je na vseh antologijskih skečih, od Argument Clinic in Nudge Nudge pa do Silly Olympics in Four Yorkshiremen; podobno kot v izvirni televizijski seriji nekateri "vžgejo" že prvič, drugi izzvenijo kot brca v temo. Tokrat špansko inkvizicijo torej smo pričakovali: pythonovci so razumeli, da hočejo ljudje deklamirati z "največjimi uspešnicami", in s tem tudi postregli. A to še ne pomeni, da je šlo za ciničen šov: od prvega trenutka naprej je jasno, koliko naklonjenosti imajo Britanci še vedno do Johna Cleesa, Michaela Palina, Terryja Jonesa, Terryja Gilliama in Erica Idla in kako povezana je peterica še vedno tudi med seboj.

Najboljši trenutki so seveda tisti, ko ne gre vse po načrtu, denimo pri skeču Crunchy Frog. Terry Jones, ki mora kot izdelovalec bombonjer pred inšpektorjem zagovarjati svoje praline iz "majhnih, surovih, rahlo ubitih in ljubeče v čokolado pomočenih" žab, si svoje dolge replike ni mogel zapomniti in jo več kot očitno bere s kartončka, ki mu ga nato John Cleese izpuli iz roke; ko se Terry Gilliam, ki mora v ozadju kot inšpektorjev pomočnik degustirati praline in bruhati, začne hihitati, na splošno radost mine skoraj minuta, preden se uspe vsem trem dovolj zbrati, da lahko nadaljujejo. Verjetno zaradi prenosa v živo si privoščijo tudi (improvizirano?) šalo na račun Daily Maila ("Veš, da je urednik pred kratkim prestal transplantacijo riti? Organ ga je zavrnil! Ups, tole nam ne bo pomagalo pri kritikah ..."), Michael Palin pa med naštevanjem bizarnih vrst sira (The Cheese Shop) Cleesa opomni, da "zdaj sledi še kar dobra šala, če se je boš le spomnil".

Peterica se močno nasloni tudi na spremljevalno ekipo okoli 40 plesalcev, ki nekatere znane glasbene točke začinijo s ščepcem Broadwaya: slavna pesem o penisu je poleg skupinice plešočih mornarčkov v duhu enakopravnosti dobila še dodatni kitici na temo vagine in zadnje plati, Idle pa je svoj - še vedno politično nekorektni - song I Like Chinese posodobil z aktualnejšimi referencami ("Americans need not fret, China has bought all their national debt.").

Jasno je, da ustvarjalci Brianovega življenja, ki so se celotne svoje kariere upirali cenzuri, zdaj ne nameravajo in ne smejo začeti upogibanja kolena vsesplošni politični korektnosti. Vseeno pa je treba dati prav kritikom, ki opozarjajo, da nekateri skeči - med njimi prav slavni Lumberjack Song, v katerem možati drvar razkrije, da si želi, "da bi se rodil kot deklica, tako kot njegov ljubi očka" - v 21. stoletju, ki nas je ozavestilo glede transspolnih ljudi, preprosto niso več niti provokativni niti zelo smešni. Podobno bi se dalo trditi za skeč s stereotipno "gejevsko" afektiranima vrhovnima sodnikoma, ki pod svojima haljama skrivata seksi negližejčka in podvezice.

Še vedno pa denimo "vžge" kritika Katoliške cerkve: iz skeča o Michelangelu, ki je naslikal Zadnjo večerjo s tremi Jezusi ("suha dva sta za protiutež debelemu") in 24 apostoli, nas izstrelijo v slavno pesem Every Sperm is Sacred, med katero na odru ne manjkata niti dva peno bruhajoča topova v obliki penisov.

Čisto upravičena pripomba je tudi, da se šov za spoznanje preveč naslanja na klasične animacije Terryja Gilliama, ki celoti sicer dajo očarljiv "retropridih", a jih je vsak zaprisežen oboževalec videl že neštetokrat (in jih lahko v nasprotnem primeru v vsakem trenutku najde na DVD-jih ali na YouTubu). Ampak dejstvo je, da imamo pred seboj ogromno, očitno visokoproračunsko odrsko produkcijo, in nekako je verjetno treba zapolniti trenutke, v katerih se razstavlja in sestavlja sceno. Poleg tega so naši protagonisti več kot 70-letni gospodje in preoblačenj kostumov verjetno ne morejo izpeljati med divjim šprintom v zakulisje. 74-letni Cleese, ki mu skeč The Ministry of Silly Walks bojda nikoli ni bil preveč pri srcu, najbrž tudi ne bi mogel več tako epileptično brcati okrog sebe: skeč je zato parafraziran zgolj v koreografirani plesni točki, glasbeno podloženi z The Money Song.

Zvezdniški gostje
Če naslovnih pet zvezd ni dovolj, so tukaj tudi "cameonastopi" slavnih komikov: v okviru skeča Blackmail so pythonovci vsak večer na oder privlekli gosta s papirnato vrečko na glavi in po navadi se je izkazalo, da je pod njo nekdo slaven (Stephen Fry, Noel Fielding, Matt Lucas, Bill Bailey ...); za zadnjo predstavo je bil to "International Man of Mystery" osebno, Mike Myers - ki pa žal ni imel povedati drugega, kot da je silno počaščen, da je bil povabljen. Podobno neizkoriščen je v svojih visokih petah tudi Eddie Izzard, medtem ko imata fizika Brian Cox in Stephen Hawking (videli smo ga lahko tudi v občinstvu) precej bolj zabaven posnet skeč. Vseeno pythonovci očitno niso hoteli tvegati, da bi jih na odru kdo zasenčil.

Vseh pet zvezdnikov je na tiskovni konferenci pred premiero pričujoči projekt z užitkom popljuvalo kot "grabljenje denarja" in "grozno idejo". Njihov končni izdelek to samoironijo postavlja na laž: One Down, Five To Go je velikodimenzionalna, dodelana mašinerija, zamišljena kot dveurni spektakel petja, plesa, animacije in razkošnih koreografij.

So vse šale po pol stoletja še vedno smešne? Niso. Bi si želeli več svežega materiala in novih domislic? Morda, a Monty Python niso kolektiv na začetku nove etape svojih karier. Obljubili so labodji spev in labodji spev smo dobili - k sreči brez grenkega priokusa, da ga je motiviral zgolj bankrot njegovih protagonistov ali pa zapoznela nostalgija po ponovni relevantnosti. Ali kot intonira Idle v sklepni točki, ki jo prepeva ves avditorij (in jo je žvižgalo tudi nekaj ljudi v naši kinodvorani): "Forget about your sin, give the audience a grin / Enjoy it it's your last chance anyhow ..." Roko na srce, raje to kot še eno poslovilno turnejo The Who ali Deep Purple.

"Zadevo bomo posneli in vam jo skušali podtakniti na DVD-ju," so obljubili že na začetku - tako da jih "v živo" kmalu lahko pričakujete tudi v svoji domači zbirki. Če vam niso bili všeč prej, vam tudi zdaj ne bodo. Če ste že prepričani verniki, bo ogled obvezen.

Ana Jurc