Za franšizo, ki naj bi temeljila na živalski strasti in nebrzdani seksualnosti, je precejšnja ovira, če se predvidena objekta poželenja pred kamero obnašata kot zdolgočasena bratranca. To je težava že od trenutka, ko je tiha miška Anastasia Steele (Dakota Johnson) pred tremi leti prvič stopila v pisarno fatalnega mogotca Christiana Greya (Jamie Dorman) - in je še večja težava zdaj, v tretjem filmu, ki bi v teoriji moral pomeniti orgazmični vrhunec vseh skritih fantazij gledalk. Toliko večja težava, ker nas film približno vsakih petnajst minut "nagradi" s prizorom spolnosti. (So pa ti prizori posneti zelo spodobno in absolutno brez frontalne golote.)

Na teoretični ravni je obstoj filmov, kakršen je Petdeset odtenkov sive, dobra stvar: zakaj ne bi obstajal žanr, ki bi z ženske perspektive raziskoval tabuizirane oblike seksualnosti in poželenja? Zanimanje ni nič slabega - konec koncev tudi naša protagonistka zavrne formalno BDSM-zvezo, a jo radovednost kljub vsemu še vedno vleče v moževo "rdečo sobo" in k igračkam, ki so tam spravljene. Inteligentnejši scenarij bi razumel potencial te iztočnice. (Mimogrede: pisateljica E. L. James je najbrž začutila rahlo sarkastično, morda celo subverzivno noto prvega filma, in si pri naslednjih dveh izborila veliko več nadzora. Od takrat naprej je scenarist franšize Niall Leonard, njen mož.)

Začnimo s tem, kar vas najbrž najbolj zanima: prizori spolnosti preprosto ne funkcionirajo - najbrž zato, ker se igralca vedeta kot premočena kosa prepečenca, ki sta se prisiljena drgniti drug ob drugega. Vse preostale prizore uniči nenavdihnjen, linearno predvidljiv scenarij, ki se zaman trudi pokazati smisel za humor. (To, da Anastasia evropsko plažo opiše kot "joškolandijo", v tem filmu šteje že za dovtip.) Stilistično je celota nekje v rangu oglasov za parfume ali pa najdražje televizijske žajfnice na planetu. Igra je, kot smo že nakazali, otopela in nerodna - z izjemo energične Rite Ore, ki deluje iskreno vesela, da je v kadru, a kljub temu ni pretirano nadarjena igralka.

Kje smo torej ostali z zgodbo? Po nekaj utrinkih s poroke zakonca Grey že v naslednjem hipu vidimo pred peščico glavnih pariških turističnih znamenitosti. (Prvih deset minut filma torej deluje kot oglas za poročni salon, ki mu sledi oglas za potovalno agencijo. Da sploh ne omenjamo oglasa za Audi, ki ima v filmu več minutaže kot večina stranskih likov. Če že, bo gledalce bolj kot spolnost "zrajcal" luksuz, v katerega se je poročila naša Pepelka.)

Osrednji zaplet filma je napovedal že prejšnji film: Ano zalezuje nekdanji šef Jack (Eric Johnson), ki skuša obenem tudi onesposobiti Christianov imperij (po treh filmih mi še vedno ni jasno, s čim se Christian ukvarja - razen tega, da nalašč kupi založbo, kjer dela Ana, da bi jo tako lažje nadziral). Vse skupaj naj bi bilo silno napeto, ampak kaj, ko nam v prvih treh minutah povedo, kdo je storilec, vsaka Jackova spletka pa se sfiži, še preden se dobro začne. Zalezovanje je potencialno material za dobro psihološko srhljivko, a koherentna zgodba očitno ni bila scenaristova prioriteta.

Zdi se, da se nikomur izmed vpletenih ne ljubi več pretvarjati, da snemajo erotično dramo; namesto tega so se brez sramu lotili sponzorske pornografije: dragi avtomobili, nepremičnine in notranja oprema (Munchovo platno na steni!) so posneti z več pozornosti in čutnosti kot kar koli, kar se zgodi v spalnici (ali na kuhinjski mizi koče v Aspnu). Mimogrede: kljub vsemu cirkusu okrog "perverznih" spolnih igric, ki trilogijo spremlja že od začetka, boste presenečeni nad tem, kako standarden je v resnici spalnični repertoar zakoncev Grey.

Posebne omembe je vredna še stranska zgodba Anine nosečnosti: Christian nerojenemu (in nenačrtovanemu) otroku zameri, ker "ga bo imela raje od mene" - in tako stališče moramo sprejeti kot legitimen strah, o katerem velja razpravljati. (Če se Ana možu ni krohotala v obraz, ko je imel izpad zaradi dekliškega priimka v njenem naslovu e-pošte, je najbrž nič ne more vreči iz tira.)

V najbolj navdihnjenih trenutkih je Petdeset odtenkov svobode dovolj slab film, da zdrsne v nenamerno komedijo (na primer, ko se Ana obregne ob neki "avtomobil drekaste barve"). Če bi bilo takih prizorov več, bi imeli vsaj primeren film za "ironične" filmske večere - tako pa je sklepni del morda še najbolj razvlečen, voden film v trilogiji. Edini vzdih, ki vam bo ušel, ne bo vzdih poželenja - prej olajšanja, da smo naposled prilezli do trpkega konca kalvarije. In če boste res pozorni, boste opazili, da je to tudi edino razberljivo čustvo na obrazih Dornana in Johnsonove.

Ocena: 2; piše Ana Jurc