Tako ni nič nenavadnega, da so bile kratke predstavitve pogledov o prihodnosti slovenskega sodobnega plesa – še toliko bolj ob aktualnih političnih dogajanjih – precej črnoglede, a začinjene z ironijo. Nekako je pač treba preživeti. O preteklosti, sedanjosti in prihodnosti slovenskega sodobnega plesa so se misleci z različnih področij pogovarjali v okviru CoFestivala v Kinu Šiška.

Simbolni kapital se pretvarja v ekonomskega – kakor za koga
Na državni ravni se v umetnost pogosto projicira močna vrednost simbolnega kapitala – umetnost naj bi bila ustvarjalna in naj bi proizvajala ideje na vseh ravneh, od abstraktnih do vsakdanjih načinov življenja. Simbolni kapital pa je posamezniku danes, v nasprotju z ekonomskim, očitno vse lažje dostopen in v tej, pogosto »neprijateljski« dvojici je Andrej Blatnik izpostavil predvsem skrb, koliko časa bo umetnost še lahko poklic, ne pa poklicanost, poslanstvo, ne pa posel. Tržišče preživetja umetnosti enostavno ne more zagotoviti in v današnjem stanju postaja vse bolj jasno, da bo tisti, ki ustvarja samo simbolni kapital, bolj ali manj tudi plačan zgolj s simbolnim kapitalom. Chris Anderson v knjigi Dolgi rep sicer tolaži umetnike, da nekje na drugem koncu sveta zagotovo obstaja občinstvo za vsako, še tako eksperimentalno umetniško delo, zatakne pa se pri prihodkih, ki jih to občinstvo umetniku pač ne more omogočiti. In sodobnemu slovenskemu plesu po Blatnikovem mnenju niti ne gre tako slabo – nov slovenski roman, ki si ga v javnih knjižnicah brezplačno izposodi 600-700 bralcev, se v knjigarnah proda v zgolj 20-30 izvodih.

A kaj umetnik v družbenem smislu, potem ko se ideje kapitalizirajo, dobi nazaj? Janez Janša je izpostavil dva primera, sicer značilna za večja mesta, ki pa prikažeta univerzalen pomen simbolnega kapitala. Gentrifikacija je pojav, ko umetniki naselijo napol razdejana mestna območja, čez nekaj časa vrednost teh področij izjemno naraste in cene nepremičnin se dvignejo, posledično pa se morajo umetniki izseliti, saj si življenja tam ne morejo več privoščiti. Sociolog Richard Florida pa je v proučevanju gospodarskih, družbenih in drugih zmogljivosti ameriških mest razvil teorijo ustvarjalnega razreda. Kot enega najmočnejših indeksov zmogljivosti razvoja mest je opredelil »boemični indeks« - v hitro razvijajočih se mestih je prebivalcev, ki se preživljajo na polju ustvarjalnosti, kar 38 odstotkov. Seveda je vprašanje že, kako točno zajeti ustvarjalnost, a tudi že sama sprememba poimenovanja pove veliko – ta se uvaja tudi pri nas, kar lahko vidimo na ministrstvu, kjer se je nekdanji direktorat za umetnost preimenoval v direktorat za ustvarjalnost. Kam torej izginja umestnost, je vprašanje, ki se povezuje z že priznano vrednostjo simbolnega kapitala, ki se sicer lahko izjemno dobro unovči tudi materialno, a kot kaže, ne najde povratne poti do svojega vira.

Izgnana abstrakcija in nevidne ženske
Družbeni položaj sodobnega plesa je – šibek in kot napoveduje sedanja vlada, ki se je odločila dobesedno izgnati humanizem in abstraktno mišljenje, o sodobnem plesu pa mimo konceptualizma in antifiguralične estetike ne moremo razmišljati, Simon Kardum prihodnosti sodobnega plesa pravzaprav ne vidi. In kot je z nekoliko črnohumornim prispevkom opozorila Tanja Lesničar - Pučko, so težave s priznavanjem vpisane že v sam začetek sodobnega plesa v Sloveniji, saj je tudi delu njegovih začetnikov, Piu in Pini Mlakar, legitimnost v slovenskem prostoru zagotavljalo predvsem delo v tujini. Nerazumljena umetnost se je vse od svojega začetka morala bojevati za svoj prostor znotraj tradicionalnega pogleda na uprizoritvene umetnosti. Sodobni ples pa ni zgolj simptom demokratičnosti, odprtosti in sodobnosti družbe, ampak tudi kazalnik njene patriarhalnosti in mačističnosti, opozarja Janša. Pri iskanju razlogov za nevidnost pozicije plesa v družbi po njegovem mnenju ne moremo mimo tega, da so ples kot umetniško obliko izumile ženske in da ženske na tem polju tudi prevladujejo. Izrinjanje sodobnega plesa iz družbe tako nujno predstavlja močno politično gesto glede enakopravnosti spolov.

Sodobni plesalec kot vzorčni ideal neoliberalistične družbe
Ko pa se odmaknemo od specifike spola k splošnim lastnostim sodobnega plesalca, lahko ugotovimo, da je tapravzaprav idealni model neoliberalne družbe. Pogled, ki se ponuja kar sam od sebe, je s podobne ironične perspektive pred kratkim predstavil Jure Novak v performansu Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico na večeru ob odprtju festivala Slovenskega mladinskega gledališča in gledališča Glej – festivala Prelet, v pogovoru o prihodnosti slovenskega sodobnega plesa, pa je takšno »koristnost« oz. ustreznost sodobnega umetnika oz. plesalca aktualnim zahtevam vlade ubesedila Tanja Lesničar-Pučko. Sodobni plesalec je strašansko fleksibilen in prilagodljiv, nomadski, navajen je delati v različnih ekipah in z različnimi šefi ter zato ni utesnjen v šablono, njegovo delo nima jezikovnih ovir, nima ničesar, in najpomembneje – pripravljen je delati zastonj. V tem smislu je sodobni plesalec utelešen ideal današnje oblasti, saj ga prav nič ne ovira pri tem, da postane idealni prekerni delavec. Res je samo to, da tudi sodobni plesalec želi jesti – a priznajmo si, končuje Lesničar - Pučko, za plesalčevo fleksibilnost je bolje, da ne jé preveč.
Svoboda tudi v času gladiatorstva
V času, ko se zdi, da je v umetnosti sprejemljivo prav vse – duhovita opazka Andreja Blatnika za področje literature navaja, da se je selekcija včasih odvijala pred objavo, zdaj pa po objavi (in z več kot stotimi novo izdanimi slovenskimi romani vsako leto se Slovenija po številu izdanih naslovov uvršča na drugo mesto na svetu, takoj za Islandijo) –, prihaja do zanimivega dejstva, da na številnih področjih umetnosti poklicnih kvalifikacij praktično ni. Brez diplome Akademije za glasbo bi bilo verjetno zelo težko igrati v Slovenski filharmoniji, kaj šele v neumetniških poklicih, knjigo pa danes lahko izda skorajda vsak, prav tako v širši javnosti prevladuje mišljenje, da lahko vsak ustvari plesno predstavo. In ko je v umetnosti vse mogoče, hkrati pa se jo potiska na rob vidljivosti in margino delovnega trga, Blatnik izpostavlja, da je tudi v »času gladiatorstva« pomembno ohranjati zdravo mejo. Kot enega najbolj impresivnih nastopov navaja prav lanski dogodek v Križankah, ko je na oder v izredno mrzlem in deževnem poletnem večeru namesto plesalcev na oder stopil koreograf Edward Clug in se polnemu avditoriju opravičil, da plesalcem v takšnih razmerah pač ne more dovoliti nastopa. Umetnosti ni več vzvišeno poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu, in ko je konec fanatizma in zavez, se začne svoboda, dodaja Blatnik.

Prostor nedefiniranega za vznik potencialov
Za konec se vrnimo na področje, ki vznika med ekonomijo in umetnostjo. Medtem ko avtokratska politična kultura vedno začenja iz ničle, se sodobna pusti presenetiti z odkrivanjem potencialov, ki v družbi že obstaja. Namesto definiranja potencialov, kar v bistvu ni mogoče, v družbi pusti nekaj neopredeljenega in nereguliranega, kajti ravno to so kraji, kjer lahko vznikne neki potencial. Janša razliko med ekonomijo in umetnostjo locira prav v tej točki, kjer za umetnost ni pomembno, da se posamezen potencial realizira, za ekonomsko preračunavanje pa je ključno prav takšno pomnoževanje vložka. Zato bi se bilo treba boriti prav za takšne odprte, nejasne prostore ter po drugi strani jasno ločiti ekonomska merila od opredeljevanja smiselnosti ali vrednosti umetnosti.

Potenciali v čeznacionalnih okvirih
Seveda v govoru o prihodnosti sodobnega plesa ni šlo brez omembe lani ustanovljenega Centra sodobnih plesnih umetnosti (CSPU), ki je »padel« že med letošnjimi prvimi finančnimi rezi oz. je njegova zgodba polna nejasnosti. CSPU, ki je nadaljeval večletni trud sodobnih plesalcev za ureditev razmer na področju sodobnega plesa in bi lahko na tem področju pomenil eno ključnih točk za njegov prihodnji razvoj, je po besedah Janše eklatanten primer kulturocida, ki v javnem prostoru ni vzbudil niti pol toliko razburjenja kot govor o morebitni ukinitvi Javne agencije za knjigo ali Slovenskega filmskega centra. Izpostavil je tudi primer dunajske Tanzquartierja, ki je pravzaprav vzpostavil avstrijsko sodobno-plesno prizorišče in je danes ena najpomembnejših evropskih sodobnoplesnih hiš, kamor si želijo plesalci z vsega sveta. Ravno na tej točki Janša prepoznava priložnost tudi za slovenski pogled čez nacionalne okvire; regionalna osmislitev kakovostne šole za sodobni ples, ki ne obstaja niti na Balkanu niti v severni Italiji, bi lahko bila za Slovenijo odlična priložnost – tudi z gospodarskega vidika.

Nika Arhar