Razstavo je pripravil Slovenski gledališki inštitut, na ogled pa je v Cankarjevem domu.

Razstava, ki jo odpirajo danes ob 20.00, predstavlja večplastni ustvarjalni opus enega najpomembnejših imen gledališke umetnosti pri nas. Obiskovalce popelje v 80. leta 20. stoletja, v čas vzpona Slovenskega mladinskega gledališča, pokaže na Jovanovićeve drame in drugo publicistično delo ter po pričevanjih študentov njegov vpliv na mlajše generacije. Razstava bo skušala ujeti Jovanovićev duh, zaznamovan z inovativnostjo, provokativnostjo in strastjo.

Zgodovina slovenskega in jugoslovanskega gledališča druge polovice 20. stoletja je usodno povezana z dramatikom in režiserjem Dušanom Jovanovićem. V družini z grškimi, nemškimi, hrvaškimi in srbskimi koreninami je prišel od zunaj, kot tujec, a kmalu postal gledališki reformator in drzen dramatik. Gledališče je zaznamoval z nenehnim iskanjem novih načinov uprizarjanja in intelektualnega provociranja.

Dušan Jovanović se je rodil leta 1939 in zgodnje otroštvo preživel v Skopju in Beogradu ter se pozneje z očetom preselil v Slovenijo, kjer je živel in ustvarjal vse do svoje smrti leta 2020. Najprej je deloval v Študentskem aktualnem gledališču, nato v Eksperimentalnem gledališču Glej in Gledališču Pupilije Ferkeverk. Največji pečat je pustil v Slovenskem mladinskem gledališču, ki ga je vodil med letoma 1978 in 1985. Uveljavil se je tako pri nas kot v vsej nekdanji Jugoslaviji, saj je režiral tudi v Srbiji, na Hrvaškem, v Bosni pa tudi v tujini.

Postavil je temelje politični dramatiki
Vzporedno z gledališko režijo so nastajale njegove drame. Norci so bili uvrščeni na repertoar Odra 57, enega od prvih povojnih eksperimentalnih gledališč, vendar zaradi ukinitve niso bili uprizorjeni. Jovanović ni odnehal – uprizorili so jih sedem let pozneje v SLG-ju Celje. Uveljavil je eksperimentalno gledališko pisavo, npr. z Znamke, nakar še Emilija, in tudi obračunal z eksperimentom v Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka. Konec sedemdesetih let je postavil temelje politični dramatiki, ki pa je bila krvavo osebna, z Osvoboditvijo Skopja in Karamazovimi. Odpiral je tabuje in z njimi polnil gledališke dvorane od Avstralije do Združenih držav Amerike.

Jovanović je preobrazil jugoslovansko gledališče s pristopi, ki jim Josip Vidmar ni bil naklonjen, zato ga je uvrstil v skupino kulturnih teroristov – ob Jovanoviću so se v tej znašli še Ljubiša Ristić, Janez Pipan, Slobodan Šnajder in Rudi Šeligo.

Nikoli uresničena uprizoritev na Plečnikovem stadionu
Vsestranski intelektualec Jovanović je svoje gledališko delovanje dopolnjeval z eseji o družbeni stvarnosti, pozneje tudi s pesmimi in prozo. Navdihoval je naslednje generacije gledališčnikov kot profesor na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani. Želel si je postaviti uprizoritev na Plečnikovem stadionu v Ljubljani, kar mu ni uspelo, a kaže na njegovo prepričanje, da je treba nenehno sanjati o nemogočem.

Avtorji razstave, ki bo na ogled do 7. marca, so Matic Kocijančič, Gašper Troha in Primož Jesenko, soavtorji pa še Tea Rogelj, Ana Perne, Katarina Kocijančič in Sandra Jenko. V CD in Slovenskem gledališkem inštitutu bodo razstavo pospremili z bogatim programom – jutri ga bi moral uvesti pogovor Patricije Maličev z Jovanovićevimi sodelavci in sopotniki, a je zaradi bolezn prestavljen, 4. marca pa ga bo sklenil sprehod po Jovanovićevih ljubljanskih postojankah.