Skupina DV8 bo v petek, 2. marca, v Ljubljani gostovala s predstavo Ali lahko o tem govorimo?, drevi pa bo ob projekciji plesnega filma The Cost of Living delo skupine predstavil ustanovitelj, umetniški vodja in direktor skupine Lloyd Newson.
In če se ne bi pretvarjal, da sem vesel?
Film The Cost of Living (Cena življenja, 2004) je zasnovan na istoimenski predstavi skupine DV8, v kateri se skupina ukvarja s popolnostjo in pretvarjanjem, pogosta spremljevalca v občutenju razkoraka med tem, kar sami mislimo, da smo, in tem, kar mislimo, da bi morali biti. Če se tako pogosto skrijemo v konformnost, si nadenemo masko in nasmeh ter se pretvarjamo, kaj se zgodi tistim, ki niso tako popolni in se ne morejo pretvarjati? Kako družba ocenjuje posameznike in kako vrednotimo sami sebe?
Filmska priredba, ki so jo posneli v mestu Cromer na obali Norfolka, v staromodnem angleškem obmorskem letovišču ob koncu poletne sezone, ko mesto prežema žalostna zapuščenost, skozi ples in dialog pripoveduje o marginalnih cirkuških izvajalcih. V ospredju sta David in Eddie, v seriji povezanih prizorov pa smo priča tudi njunim srečanjem z drugimi ljudmi. Eddie je provokativen in se ne boji zagovarjati lastnih prepričanj o pravičnosti, spoštovanju in iskrenosti. David je plesalec brez nog, odločen, da ga fizična invalidnost ali družbeni predsodki ne bodo ovirali. S svojim gibanjem preobrača ustaljene predstave o gracioznosti in popolnosti. Film, ki je navdušil kritike in občinstvo ter do danes prejel 17 nagrad, osupne s pripovedno močjo, drznimi plesnimi koreografijami in nepozabnimi liki.
Odmik od plesne abstrakcije
Ob projekciji filma bo pogovor s koreografom in vodjo skupine Lloydom Newsonom vodila Uršula Cetinski. Newson je sprva študiral psihologijo in socialno delo v Avstraliji ter plesal balet, nato pa je odšel v London, kjer je študiral sodobni ples ter delal kot plesalec in koreograf. Leta 1986 je zaradi nezadovoljstva ob prevladujočih težnjah abstraktnosti in poudarku na tehniki v sodobnem plesu ustanovil lastno skupino DV8 (kar označuje tehnologijo Dance and Video 8, in hkrati asociira na deviantnost (deviate) – gre za referenco na homoseksualnost, ki jo skupina obravnava v večini zgodnjih del). Newson njihovo delo označuje kot fizično gledališče, s čimer od samega začetka nakazuje na odklon od uveljavljenih sodobnoplesnih stilov; od formalističnih smernic ameriškega in britanskega sodobnega plesa se je skupina DV8 usmerila k plesnemu gledališču.

Fizična teatralnost na robovih identitet
Fizično gledališče je Newson razumel kot idealno igrišče za raziskovanje človeških občutij in odnosov, vprašanja spola in identitete. Kot odgovor na hermetične plesne modernizme je vsakdanje socialne situacije in univerzalne tematike na oder postavljal jasno artikulirano, z izvirno koreografijo in močno fizičnostjo v komunikativnih, deloma tudi provokativnih predstavah. Njegove gledališke pripovedi so kolaži mininaracij, ki razpadajo in se ponovno vzpostavljajo. Z izredno sposobnostjo vzbujanja podob in strukturiranja giba provocirajo poglede gledalcev na obravnavane tematike, ki se vedno lovijo na ostrih robovih. Z neposrednimi in odkritimi portreti ekstremnih človeških vedenj, še posebno med homoseksualnimi moškimi, prevprašujejo družbene predpostavke in bolj kot v želji šokiranja preprosto komunicirajo z občinstvom, z iskrenostjo in ranljivostjo izvajalcev, kar razkriva tudi njihovo lastno izpraševanje.
Newson od plesalcev zahteva atletske fizične sposobnosti in vzdržljivost, prav tako pa sposobnost improvizacije. V dinamičnem gibanju se ples prepleta s kontaktno improvizacijo, telesnim jezikom in stiliziranim vsakdanjim gibanjem, ponavljajoči se odnosi, ki vodijo do stanja izčrpanosti in obupa, pa nakazujejo nihilistična stališča odnosov v neobčutljivi družbi. V gibanju in tematikah se Newson pogosto naslanja na plesno gledališče Pine Bausch. Poudarja tudi individualnost vsakega plesalca; Newson potencial plesnih teles na odru išče v njihovi raznolikosti in nekonvencionalnosti.
Plesna vitalnost z vprašanji
Pri ustvarjanju Newson tesno sodeluje z izvajalci. Uprizoritveni material iščejo v osebnih izkušnjah in značajih, do plesalcev pa je Newson izredno zahteven, tako fizično kot v osebni angažiranosti pri samem izhodišču fizične zgodbe. Pravi, da ustvarja le takrat, ko "ima kaj za povedati". Ukvarja se z vprašanji, ki so v posameznem obdobju pomembna zanj osebno, in plesalce izbira glede na ustreznost vsakokratni tematiki. Vse od začetka delovanja skupine se je trudil tudi za ustrezne možnosti ustvarjanja, ki so omogočali raziskovanje in proces brez časovnega pritiska.
Skupina DV8 je do danes ustvarila 17 odmevnih uprizoritev, ki jih je predstavljala po vsem svetu, in štiri plesne filme. Z nenehnim izzivanjem idej o plesu, kaj ples je in kaj naj bi bil, z nenehnim kršenjem plesnih norm in definiranjem novega gibalnega jezika so DV8 močno vplivali na sodobno plesno dogajanje v Evropi in so danes sinonim za fizično gledališče.
Govorimo o svobodi govora, cenzuri in islamu
Po dveh gostovanjih v 90. letih (Enter Achilles in Bound to Please) Newson v Slovenijo prihaja tretjič. V petek, 2. marca, v Španskih borcih gostuje z najnovejšo uprizoritvijo Ali lahko o tem govorimo?, ki je bila premierno prikazana lanskega avgusta v sydneyski operni hiši. Predstava analizira, kako so dogodki, kot so sežig Satanskih stihov Salmana Rushdieja leta 1989, umor režiserja Thea Van Gogha ali sporne danske ilustracije preroka Mohameda iz leta 2005, vplivali na multikulturno politiko, medijsko svobodo in umetniško cenzuro.

V predgovoru k predstavi Lloyd Newson sopostavi vprašanje možnosti sobivanja zahodnega in islamskega vrednostnega sistema. "Menim, da obstaja liberalna slepa pega – odsotnost glasov, ki bi se zavzemali za naše najbolj temeljne svoboščine, še zlasti kadar govorimo o islamu in multikulturalizmu. Ta korenini v naši želji po tolerantnosti in morda tudi v postkolonialnem občutku krivde in strahu pred tem, da bi nas označili za rasiste in islamofobe. V kontekstu predstave Ali lahko o tem govorimo? večina naših sogovornikov izraza multikulturalizem ne uporablja za opisovanje vsakodnevne izkušnje življenja v večetnični družbi, kar podpirajo, pač pa v kontekstu 'od države podprtega multikulturalizma', namreč lokalnih in vladnih politik, ki so, denimo, dovolile, da je v Veliki Britaniji delovalo kar 85 svetov šeriatskega prava. Ti sveti muslimanskim ženskam ne omogočajo enakih pravic kot muslimanskim moškim. Ali smo iz strahu pred tem, da bi bili žaljivi, izdali prav tiste manjšine in svoboščine, ki bi jih morali braniti? / … / Toda kdo opredeljuje, kaj je žaljivo, in na kakšnem temelju to presodi?"

V obravnavo multikulturnosti združuje gledališče, ples in dokumentarno dramo z arhivskimi posnetki ter intervjuji svetovno znanih pisateljev, aktivistov in politikov. Predstava, ki se giblje na ostrih robovih zahodnega odnosa do islama in nezdružljivosti islamskih in zahodnih vrednot, se izogiba pomirjujočim zgladitvam in namesto rešitev ponuja kopico vprašanj, kritičarka Rebecca Saffir pa je v Time Out Avstralija zapisala, da gre za "eno najpomembnejših del našega časa."

Nika Arhar