Uprizoritev je zato tudi osebna izpoved režiserke, ki s pomočjo pisateljevih izseljenskih zgodb pripoveduje o svoji izkušnji.

Predstava, ki so jo premierno uprizorili v četrtek, ponovitve pa bodo še danes, 14., 15., 16., 19., 20. in 21. decembra, temelji na izseljenski izkušnji Aleksandra Hemona, ki jo opisuje v avtobiografskih esejih, zbranih v knjigi Knjiga mojih življenj.

Kot ob predstavi zapiše Goran Vojnović, ki podpisuje dramaturgijo in priredbo dela, ima morda knjiga srečen konec, a to o njej ne pove veliko. "Tudi Hemon se je namreč moral v svojem novem, ameriškem življenju sprijazniti z izgubo svojega sveta, z lastno nevidnostjo v velikem, tujem mestu, s posledičnim razvrednotenjem in razčlovečenjem vsega svojega. V mučnem procesu gradnje novega sebe se je tudi on pogosto počutil ponižanega, bil je prestrašen, osamljen in jezen, predvsem pa nerazumljen. Naposled mu je uspelo in v novem življenju je Aleksandar Hemon uspešen ameriški pisatelj, Chicago pa njegov dom, a se v njegovi zgodbi kljub temu zlahka prepoznajo mnogi, katerih izseljenske izkušnje nimajo srečnega konca."

V Hemonovi zgodbi se je predstavila tudi režiserka Ivana Djilas. "Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si prav naredil, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj," pa je razmišljala Djilas.

Ob tem režiserka spomni, da je bilo leta 2022 na svetu 108,4 milijona razseljenih ljudi, iz meseca v mesec pa se z novimi vojnimi žarišči in podnebnih sprememb ta številka še veča. "Skoraj v vsaki šoli imamo ruske in ukrajinske otroke, pa tudi otroke z Balkana, iz nekdanjih jugoslovanskih držav. Staranje prebivalstva in pomanjkanje delovne sile bo pripeljalo do povečanih migracij. Tema migracij in vključevanja razseljenih oseb v novo okolje je tema, s katero se bomo vse bolj pogosto srečevali. In to je moja tema."

Predstava je koprodukcija Anton Podbevšek Teatra in Plesnega Teatra Ljubljana, v njej pa nastopajo Murat, Veronika Valdés, Branko Potočan in Željko Božič. Video je delo Vesne Vega, kostumografinja je Jelena Proković, scenografinja Sara Slivnik, za oblikovanje luči in tehnične rešitve je poskrbel Janko Oven, za glasbo, video snemanje in oblikovanje zvoka pa Beti Strgar.