Prav Glej je bilo eno izmed gledališč, ki so Jaši Koceliju odprla vrata v profesionalno gledališko ustvarjanje. Po diplomi 2011 je pri štirih predstavah sodeloval kot asistent režije, njegova prva profesionalna predstava je nastala dve leti pozneje v Gleju (Ni obale ni) in tudi zaradi nje je Glejev rezident 2014 postal prav on. V zadnjih dveh letih so se priložnosti kar namnožile, kar za mlade režiserje ni ravno pogosto. Konec lanskega leta je v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) predstavil Café Dada, ki je zelo uspela in mu odprla pot naprej, po končani rezidenci v MGL-u že pripravlja novo predstavo in ima za naslednje leto dogovorjene štiri projekte. Svoje mesto v gledališkem prostoru si je treba izboriti, pravi, a zato potrebuješ možnost, da ustvarjaš in svoje delo tudi pokažeš.

Pred zaključnim pregledom njegovega rezidentskega leta sva se pogovarjala o enoletnem ustvarjanju ambicioznega projekta Nemo mesto ter o pogojih in možnostih dela za mlade ustvarjalce, vseskozi v prepletu z njegovo strastjo do gledališkega dela in pozitivnim pristopom do iskanja novih ustvarjalnih priložnosti.
Glejev enoletni rezidenčni program je edinstven pri nas. Kaj rezidenca v Gleju pomeni v praktičnem smislu - kaj omogoča in kakšne pogoje ali omejitve nalaga?
Gledališče Glej je najpomembnejša platforma, ki mladim režiserjem in drugim gledališkim ustvarjalcem omogoča prvi profesionalni izraz. Rezidenčni program je zasnoval prejšnji umetniški vodja Gleja Mare Bulc skupaj z ekipo, saj so opazili, da gre v Gleju produkcija predstav v podobno smer kot poteka v institucionalnih gledališčih, le da ima Glej popolnoma drugačne produkcijske zmožnosti. Njihova ideja je bila, da bi Glej postal umetniški dom za posameznega ustvarjalca ali skupino za čas enega leta, ne le tisti mesec ali dva, ki je na voljo za ustvarjanje predstave.
Rezidenca v Gleju omogoča, da v tem letu narediš, kar koli želiš. Ideja, način dela, izpeljava … vse je popolnoma v tvojih rokah, brez omejitev, z izjemo finančnih, seveda. Ni treba niti ustvariti predstave kot zaključene celote, temveč lahko eksperimentiraš, raziskuješ in delo javno predstaviš na odprtih vajah ali kako drugače. Sam sem želel, da delo dobi konkretno obliko, zato sem se odločil za tri predstave.
V čem je torej Glejeva rezidenca specifična, kaj predstavlja v primerjavi s siceršnjim načinom dela v gledališčih?
V tem letu sem lahko naredil tri predstave in skozi delo tako na odru kot v produkciji bi lahko rekel, da sem opravil malo profesionalno šolo. V instituciji je način dela drugačen, vedno si v dialogu z drugimi, ki ti pomagajo, tu pa je več svobode, ki te lahko tudi malo udari po glavi. Neodvisna scena je specifična, tu gre v prvi vrsti za entuziazem in ljubezen do gledališča, vero in norost do tega, kar delaš, šele potem sledi vse drugo. Ta svoboda in omejitve, ki pridejo z njo, ti omogočijo predvsem avtorski podpis in možnost, da prevzameš odgovornost za svoj obstoj na sceni in si priboriš svoje mesto s tem, kar si ustvaril in pokazal. Poleg tega je delo širše; skupaj z Glejevci sem sodeloval pri pridobivanju in načrtovanju financ, vodil organizacijo dela, skrbeti sem moral za različne naloge, za katere so v institucijah zadolženi drugi, zato to delo toliko bolj ceniš.
Svoj obstoj moraš verjetno upravičevati tudi v drugih gledališčih, vedno znova.
Dejstvo je, da po končani akademiji v institucionalnem gledališču zelo težko dobiš priložnost. Gledališče Glej je eno redkih, kjer mlad ustvarjalec po diplomi lahko dobi možnost uprizoritve in tako opozori nase. Nihče te ne bo vprašal, kakšne pogoje si imel ali koliko denarja, pomembno je le, kakšno predstavo narediš. V Londonu na primer režiserji plačujejo igralce za svoje prve projekte. Treba si je izboriti svoj prostor. Predpogoj je, da so tvoje predstave dobro sprejete, le tako te morda kdo povabi v naslednje kroge lovljenja priložnosti in ustvarjanja.
Kaj rezidenca omogoča v finančnem smislu - dobi rezident morda neki mesečni znesek ali se produkcijska shema oblikuje glede na načrt dela?
Vsekakor se ne bi mogel lotiti res velike produkcije, lahko pa plačaš celotno ustvarjalno ekipo, pa čeprav gre za simboličen znesek. A glede na obseg dela, ki se na neodvisni umetniški sceni opravi brezplačno, sploh pri mlajših ustvarjalcih, je honorar zelo pomemben, vsaj za simbolno vrednotenje dela in angažiranost sodelujočih.

Razdelitev proračuna sva pripravila skupaj v sodelovanju s producentko - vse leto je pri projektu skrbno delala Barbara Poček. Zastavljen je bil izjemno široko in je vključeval več kot 30 ustvarjalcev iz različnih držav, zaradi česar nam je uspelo povečati osnovni proračun in pridobiti podporo šestih kulturnih inštitutov; njihov finančni vložek smo namenili za honorarje in gostovanja pesnikov iz tujine.
K ustvarjanju gledališke trilogije Nemo mesto si k sodelovanju povabil mlade pesnike iz različnih koncev Evrope in domače igralce. Kaj te je gnalo v tako ambiciozno zastavljen projekt, da povežeš toliko ljudi iz različnih držav?
Radovednost in želja po spoznavanju vrstnikov iz drugih umetniških okolij me spremlja še iz časa študija. Vse prepogosto smo zaprti znotraj svojega umetniškega kroga. Sam sem vedno iskal stik z drugimi mladimi ustvarjalci in bil vesel, ko je nekomu uspel dober projekt in prodor v javnost. Za trilogijo Nemo mesto sem želel najti mlade in talentirane pesnice in pesnike, ki jim, vsaj večini, ta skok v javnost še ni uspel. Poezija mi je blizu že od nekdaj. Razumem jo kot osnovno celico umetniške misli.
Priložnost sem izkoristil tudi kot jezikovni eksperiment, ki ga nikakor ne bi mogel izpeljati kje drugje. V predstavah uporabimo pesmi devetih pesnikov iz šestih evropskih držav v jeziku, v katerem so bile napisane. Ideja govorjenja različnih jezikov na odru je s stališča producentov tvegana in tudi za nas je predstavljala velik izziv, a hkrati me je zelo privlačila možnost širjenja jezikovnega in kulturnega konteksta. Slovenija je del EU-ja in globaliziranega sveta, kulturni preplet pa se na odru ne odraža v tolikšni meri kot v družbi. Ljubljano sem želel postaviti v ta kontekst in razpreti okno kulturnega oplajanja.
V Sloveniji le ne moremo pričakovati večkulturnosti in večjezičnosti evropskih metropol. Pogrešaš dinamiko urbanega duha v Ljubljani?
Ljubljana se mi zdi fenomenalno mesto. Čeprav je majhna, se prav skozi njen bogat in raznovrsten kulturni utrip čuti utrip metropole. Umetnost se mi zdi eden najpomembnejših podpisov Ljubljane, zato jo zlahka štejemo za eno izmed evropskih kulturnih prestolnic. Seveda se mi včasih zazdi, da bi bilo fino imeti še več ustvarjalcev in produkcije, več možnosti in več prebivalcev ter s tem več zanimanja za umetnost, saj se s količino veča tudi odstotek ljudi, ki jih umetnost zanima, a kljub temu menim, da je umetniška scena pri nas zelo raznolika in zanimiva. Včasih pa lahko odidemo tudi v bližnja velika mesta po inspiracijo. Z odhodi v tujino in spremljanjem tuje produkcije zadihaš s širšimi pljuči. Gledališče ima neverjetno veliko obrazov in čeprav je veliko različnih že v Sloveniji, skok čez mejo le koristi.

Omenila sva, da gre za glasove mladih. Ob predstavah Nemega mesta se je pojavil specifičen izraz - generacija Y? Kaj jo označuje?
Ta projekt smo delali tudi zaradi spraševanja, kaj je ta generacija. V grobem lahko rečemo, da jo zamejuje starostni okvir med 20 in 30 letom. To je prva prava internetna generacija, pa tudi generacija Erasmusa, ki je lahko potovala več kot katera koli generacija poprej, in kateri so informacije dostopne kot še nikoli. Sicer pa s projektom nismo želeli izpostavljati fenomena generacije Y kot nekaj izrazito specifičnega. Zmožnost takšne artikulacije se izgublja in generacije se med seboj prelivajo, zato lahko ta projekt dojamemo kvečjemu ob želji, da ulovimo nekaj drobcev, skozi katere bi bilo mogoče začutiti fenomen generacije Y na različne načine. Predstave iz trilogije Nemo mesto slonijo na abstraktnem občutju ali konceptu, zato so odzivi gledalcev glede na njihove lastne izkušnje, razumevanja in asociacije zelo raznoliki. Generacija Y ni enoten koncept. Neizpodbitno pa je, da - prihaja! Vsa druga dejstva so manj gotova.
Kako da si se odločil za trilogijo in kako je potekal celoletni proces?

Odločil sem se za dve predstavi, v katerih bi raziskali temo skozi dva različna vidika, in vmesni člen, ki bi ju povezoval, da bi tako zaokrožili ustvarjalni proces in razmišljanje o generaciji Y. Prva predstava Jaz Jaz Jaz Jaz si za izhodišče jemlje posameznika, ki je vsak zase svoj svet. Za generacijo Y velja, da je glede generacijskega hotenja ali značilnosti izredno razpršena, zato smo se v zadnji predstavi Prihajamo, v kateri smo se lotili generacije Y kot skupine oziroma fenomena, soočili z veliko težjimi vprašanji.

Celoten proces je bil izredno specifičen, saj so avtorji pisali pesmi na novo posebej za predstave. Že leta 2013 sem začel iskati mlade pesnike doma in v tujini s pomočjo inštitutov ali znancev, ki živijo v tujini, kar se je nadaljevalo v dolg proces komunikacije in usklajevanja. Pesnikov nisem želel preveč usmerjati, saj se mi zdi za poezijo nujno, da nastaja po intimnem navdihu. Predstavil sem jim idejo, nato pa smo se veliko pogovarjali, kaj danes pomeni evropska urbana kultura mladih, in si delili razmišljanja, refleksije in fascinacije prek elektronske pošte in Skypa.
Vse uporabljene pesmi predstavljajo več glasov znotraj ene generacije, kar je bilo za gradnjo celovite predstave velik izziv, sploh ker so imeli včasih radikalno različne poglede. Posamezni pesniki nosijo popolnoma drugačne senzibilnosti in pogled na svet.
Pesmi so nastajale sproti, nekatere sem dobil tik pred začetkom procesa ustvarjanja predstave ali celo med njim. Sestavil sem okvirno strukturo, logiko uprizarjanja pa gradil sproti. Nisem želel, da bi poezija na odru zvenela kot recitacija, iskal sem načine, kako jo uprizoriti gledališko intenzivno, da zaživi na odru. Ko zdaj pogledam nazaj, vidim, da je vse skupaj potekalo izjemno intuitivno, zato sem hvaležen tudi za veliko zaupanje vseh sodelujočih, kar je ključno, ko iščeš odgovore na vprašanja kaj, kako in zakaj.

Tudi sicer delaš intuitivno ali je bil to zate popolnoma nov način dela?
Bilo je novo. Do zdaj sem se vedno pripravil, kolikor se je le dalo. Veliko časa sem posvetil raziskovanju, branju, gledanju, razmišljanju, pripravljanju koncepta, ko pa smo začeli vaje, sem poskušal čim bolj neobremenjeno pristopiti do dela na odru. Verjamem, da moraš imeti pred sabo neko podobo, a bolj kot osebno slutnjo kot pa natančno vnaprej pripravljeno pot ali izdelan pogled, kako naj bi bila predstava videti.
Ljudje, s katerimi delaš, so drugačni od tebe, imajo drugo logiko in oni prenašajo sporočila, ki jih ti le pomagaš izluščiti. Če jim moje ideje nič ne pomenijo, če jim niso blizu in jih ne zmorejo prevesti v svoj slovar, potem nima smisla. Še najbolj pa to drži za igralce. Igralec je srce gledališča. Režiser sanja, igralec pa njegove sanje materializira. Zato imamo tako radi igralce, saj ustvarjajo in živijo naše sanje, če jim to pustiš in ne forsiraš zgolj svoje vizije.
Sem človek načrta, koncepta, zato se skozi gledališki proces z zavedanjem vsega omenjenega skušam predvsem sprostiti. A menim, da brez priprav tudi samo intuitivno delo ali samo naslanjanje na igralce nikakor ni dovolj.
Kako izbereš igralce, kadar jih lahko; s kakšnimi igralci rad sodeluješ?
Najraje povabim igralce, ki jih cenim kot umetnike in za katere verjamem, da se bodo našli v moji viziji ter obratno - da se bom jaz našel skoznje. Pomembno je tudi, da jih pravilno zasedeš, da so primerni za določeno vlogo. V primeru Nemega mesta ni bilo vnaprejšnjega besedila in izbora vlog, zato mi je bilo pomembno predvsem prvo merilo. Pri igralcih imam rad, da so odprti in pozitivno naravnani, da ne iščejo težav, temveč predvsem izzive, da so pripravljeni iskati svoje meje, pripravljeni na ustvarjalni rock'n'roll in čim manj obremenjeni.
Delo v Gleju in Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) ti je odprlo kar nekaj vrat. Za prihodnje leto imaš napovedanih več predstav. Kako se dogovarjaš za projekte, te povabijo ali sam pošiljaš gledališčem svoje predloge?
Prav zdaj pripravljam predstavo v MGL-u in bralno uprizoritev v ljubljanski Drami. V naslednjem letu imam dogovorjene štiri projekte, z različnimi producenti pa se dogovarjam še za druge projekte. Večinoma pošiljam svoje ideje, zdaj pa so se začela tudi vabila. Vsi projekti do zdaj so bili avtorski, kar pomeni, da sem glede na koncept naredil adaptacijo teksta ali ustvaril tekst iz različnih virov ali povabil avtorje k pisanju besedila. Skozi avtorske predstave želim iskati svoj gledališki jezik. Dogodek v mestu Gogi bo prva predstava, ki jo bom režiral po že obstoječem tekstu (v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu), a ga bom delno adaptiral z dramaturginjo Evo Mahkovic.
Med tvojimi prihajajočimi projekti najdemo tako gledališče kot ples. Se boš prvič spopadel s plesno predstavo?
Ena je soloplesna predstava, drugo pa predstava sodobnega baleta, kjer bom sodeloval s koreografom Gregorjem Luštkom in skladateljem Gregorjem Strnišo. K temu projektu, katerega tema je kič, me je po ogledu moje predstave Café Dada povabila Sanja Nešković Peršin, ki kot umetniška vodja ljubljanskega baleta balet razpira sodobni umetnosti in k ustvarjanju vabi gledališke režiserje in ustvarjalce iz drugih ustvarjalnih polj.
Oboje bo zame absolutno nova izkušnja. Zagotovo me bo veliko stvari presenetilo, a podati se na fascinantna in neznana območja, mi predstavlja izziv. Zdi se mi, da od tega živimo in da je treba osvajati neznane dežele.

Kakšna bi bila optimalna situacija za mlade režiserje, ki bi jim omogočila delo in razvoj?
To, kar je naredil Glej, bi moralo narediti neko večje, institucionalno gledališče. Glej ima kar nekaj fenomenalnih idej, ki bi lahko bile res veličastno izvedene, če bi imele večjo produkcijsko podporo. Korak v to smer je program Drama Laboratorija, ki ga je uvedel Igor Samobor, Barbara Hieng Samobor v MGL-u vsako leto daje priložnost mladim režiserjem, tu je tudi BiTeater v okviru Lutkovnega gledališča Ljubljana. Pomembno je, da so vrata odprta.
Rezidenca ti omogoči delo in prepoznavnost. Glej je gledališče z dolgo tradicijo, je prepoznavno, ekipa je angažirana in ima super ideje. Težko je reči, v čem je zares težava, ali je res kriv sistem, ki je totalno zaprt do mladih, saj si moramo sami izboriti možnosti za delo. Je pa res, da so marsikatera vrata zaprta in vsi, ki diplomirajo, ne bodo imeli možnosti dela. Delati pa je treba veliko, sicer tudi možnosti za dober rezultat ni.
Nekateri mladi režiserji se tudi izkažejo s svojim delom, pa ne dobijo veliko ali večjih priložnosti. Kako to, da nekaterim ta preboj uspe, drugim ne?
Dobro delo je predpogoj. Pomembne so tudi komunikacijske in organizacijske sposobnosti, saj si v gledališču ves čas v stiku z umetniškimi vodji, igralci, strokovnimi sodelavci, pa tudi javnostjo. Kot režiser moraš znati skomunicirati ogromno tem in idej. Izjemnega pomena je ekipa stalnih umetniških sodelavcev, brez katerih si ne znam zamisliti svojega dela. Pomembno je tudi, da ne slediš le obrtnemu izpolnjevanju danih predlogov, temveč da imaš vizijo svoje poti, kam želiš iti, kaj te zanima, in da to poskušaš uresničevati.
Ko se zdaj ozreš na preteklo leto: kako si zadovoljen s celotnim procesom?

S prehojeno potjo sem zelo zadovoljen. Dobil sem veliko odzivov in vzpostavil veliko novih stikov z vrstniki z različnih področij. Zaradi obsega projekta, večjezičnosti in intuitivnega pristopa sem pridobil trdnejšo samozavest in samozaupanje, da se lahko spopadem z zahtevnimi izzivi. Ustvarili smo veliko energije, za katero verjamem, da se bo ohranila. Rezidenca v Gleju mi je omogočila nov zagon, odriv. Lahko rečem, da je bil Glej trampolin za prihodnje vragolije.