K't pr' norcih ... Ampak saj je res t'ko! Nekaj takšnega želiš vzklikniti ob koncu Golobov, novosti na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega. In to vzklikneš z nekakšnih trpkim, a skoraj ekstatičnim zadovoljstvom, da ti je uspelo videti res dobro novo komedijo. Pri Golobih nemškega dramatika Davida Gieselmanna gre vendar za besedilo, ki je leta 2008 zmagalo na natečaju berlinskega gledališča Schaubühne za najboljšo novo avtorsko komedijo in ki je potem v naslednji sezoni in kot v posmeh vplivnemu kritiku Rüdigerju Schapperju, avtorju tirade o krizi komedije na nemških odrih, postal velika nemška uspešnica; tudi pri kritikih dobro zapisana.

Vsi pacienti psihiatra Asendorfa, ki je sam največji 'pacient'
V režiji Tijane Zinajić spremljamo na odru farso v nekem manjšem podjetju. Njegov direktor in lastnik (Gaber K. Trseglav) sklene zaradi naveličanosti nad poslovnim življenjem in zaradi družinskega življenja, zasičenega z zapravljivo in z Ligurijo obsedeno ženo (Petra Veber Rojnik) in s čustveno 'omejenim' sinom (Jurij Drevenšek), ki na pragu odraslosti s stasito Nizozemko raje igra scrabble, kot pa da bi jo spravil v posteljo (oče tega ne more verjeti), izginiti. Svojo namero nekoliko po ovinkih naznani na božični zabavi, na kateri se med mnogo (poskusi) razvrata, med nastopom psihiatra Asendorfa (Tomislav Tomšič), ki je bolj nor od svojih strank, med izrazi napetosti med nevrotičnim Holgerjem (Gregor Gruden), ki se ničesar ne boji bolj kot zahteve, da bi v primeru izginotja sam moral prevzeti njegovo mesto, in njegovo pohlepno ženo Natalie (Tjaša Železnik) že razkrijejo vse patologije, ki 'nosijo' predstavo. Vsi so (formalno ali nekoliko 'postrani') Asendorfovi pacienti – Asendorf, ki je seveda največji 'pacient' kar sam, jih niti več med seboj ne ločuje -, in nihče pravzaprav ne verjame v možnost spremembe peklenskega vsakdanjika, kateremu pa vsi želijo narediti konec.

Edina izjema se zdi Heidrun (Viktorija Bencik), ki zadovoljstvo najde le v 'mobingu' nad razrvanim Holgerjem in ki tega niti ne prikriva. Bencikova to počne tako dobro, da se spomnimo na vse tiste 'male peklenščke' v vrtcu in šoli, ki so posebej nekoliko šibkejše že v otroštvu uvedli v večno veljavne zakone politike moči. Direktorju Robertu Bertrandu seveda nihče ne verjame, da bo kar izginil, dokler se to res ne zgodi ... Na prebiranju oporoke izginulega se potem pojavi skrivnostni Robertov polbrat François, za katerega še nihče ni nikoli slišal. Sumljivo je podoben svojemu sorodniku in med absurdno pripovedjo o svoji golobji farmi in odnosu z Robertom, izvedeno s 'helijevim glasom' (spomnite se resnice o vdihavanju helija, po katerem govorite za kakšno oktavo višje), prevzame dediščino. Oziroma je niti ne, ker je denar izginil ... François je seveda Robert in po mnogo zabavnih trenutkih, v katerih se gospod Bertrand ne more več dobro odločiti, ali je bolj koristno biti Robert ali François, postane in ostane Robert. Mimogrede, doktorju Ahrenbergu se medtem popolnoma 'odtrga', sicer pa Robert vnovič vzpostavi svojo napoleonsko oblast (ja, nosi suknjič s škrici, ukrojen v maniri francoskih poveljnikov 'cirka' 1805) in vsi so pravzaprav srečni. Saj poznate tisto 'od stoikov' o večnem vračanju vsega istega in tako nekako je tudi v Bertrandovem podjetju, ki je le sodobna družba, omejena na eno 'produkcijsko celico'.

Svet luksuznih prishoz
Čar Gieselmannove drame je prav ta popolna spravljenost s tem, da tako pač je. Pravzaprav gre za neko spravljenost s sodobnim svetom, ki je privilegij bogatih in vplivnih. Gieselmann na odru sestavi svet majhnih in večjih 'luksuznih psihoz', o katerih kakšen delavec niti nima časa razmišljati. Gre za probleme, ki jih v resnici niti ni. Ali kot pove doktor Asendorf, ki v svoji popolni norosti morda le ostaja zelo bister, nova terapija – 'izumil sem jo seveda jaz' – pravi, da se zagledaš v problem in rečeš: „Kje je problem? Kje je problem? ....“ Ni ga.

Grozljiva logičnost in smiselnost na videz nemogočih norosti
Gidelmann svoje like, ki jih je v ljubljanski postavitvi kostumografka in scenografka Jasna Vastl postavila na klančino, ki spominja na golobji 'biotop' na vrhu streh, zapleta v prefinjeno situacijsko komiko, ob kateri lahko celo rečeš: „Fino, da sem nekoč bral Moliera. Tole mi je zdaj bolj jasno.“ Golobi se zdijo odlična ilustracija bistva situacijske komike, kot ga je podal Vinko Möderndorfer, ko je za besedilo Šah mat leta 2006 na Dnevih komedije prejel nagrado žlahtno komedijsko pero. „Situacijska komedija ima svoje zakonitosti, ki so na nek način matematične. Pri situacijski komediji gre za to, da se situacija izide, tako kot pri matematični enačbi. Vse mora biti na nek način logično (logiko seveda določa gledališče, ta logika je teatralna in ni realna). Osebe v igri se znajdejo v nemogočih situacijah, iz njih se nekako izkopljejo, padejo spet v nove situacijske zaplete, srečajo se z drugimi osebami, se zapletejo v nove situacije ..., dokler se vse situacije ne izčrpajo in igra se umiri, na nek način se vrne na začetek, ki pa vseeno ni isti kot na začetku.”

Točno tako je v Golobih. Vse je grozljivo logično. In vsakemu, ki je zapleten v hitro in z odtujenostjo prežeto življenje velikega sodobnega mesta, se zdi, da je ta drama jasno povedala, da je naše življenje ena velika situacijska komedija. Tako kot v svetovnem ekonomskem sistemu, kjer je vrednost vsega tako rekoč fiktivna, so tudi odnosi, v katere se zapletamo, v nujnosti nenehnega gibanja in v samopredpisani nujnosti iskanja pustolovščin, fiktivni; bolje rečeno, nekoliko nadrealni. Gieselmann tega ne kritizira. Vsakdanjik nekoliko vplivnejših oseb sodobne družbe, ki ga konstituirajo “obsedenost z delom, pohlep, mobing, odtujenost v družinah, nestrpnost, iskanje sreče in smisla, psihoterapevtske seanse, hrepenenje, da bi izstopili iz vsega tega,” (povzeto iz gledališkega lista), vzame kot danost. Kar se na tem odru dogaja, pa je vendar namenjeno le ohranjanju obstoječega stanja. Zdi se absurdno, vendar kadar je prežeto z zdravim cinizmom in smehom, tudi ni tako zelo slabo. Pa saj je cinizem danes edina možna pozicija razumnega človeka. In Golobi so drama zanj.