.

Plesalec, ki je, kot pravi, že od otroških let "iskal priložnosti za gibanje; najprej nagonsko, potem namerno, potem s polno pozornostjo", gib razume "kot opazovanje toka misli v dvosmerni interakciji s fizičnim". V ta proces je padel z opazovanjem plesalca Steva Paxtona v videu Goldbergovih Variacij ter ga nadgrajeval z dolgim nizom ponavljanja, opazovanja in domišljije. V času, ko so njegovo pozornost pritegnile Paxtonove Goldbergove variacije, je preživel poškodbo glave, kar je osredotočilo njegovo zanimanje okoli razvojnega potenciala sedanjega trenutka. Zadnja štiri leta je v glavnem delal v laboratorijih giba v tujini, med gostovanji in poučevanjem improvizacijskih praks, poleg tega je zadnji dve leti delal v različnih "obremenjenih skupnostih, kjer je potreba po ustvarjalnosti in kanaliziranju sedanjosti skozi umetnost največja".
Raziskovalni proces V iskanju mirovanja (Still) se razvija v rezidencah v okviru programa Modul Dance. Na zadnjih treh je sodeloval s francosko umetnico Catherine Jauniaux, ki se posveča glasu, v Sloveniji pa je k sodelovanju povabil še oblikovalca svetlobe Jako Šimenca. Z Jurijem Konjarjem sem se pogovarjala o današnji predstavitvi in procesu, ki ga razume kot valovanje, ki spremlja – ali natančneje – je njegovo delo in življenje. Pri njegovem delu izpostavlja pomembnost občutij inizkustev, refleksije teh pa je v strukturo jezika težavno prevesti. "Beseda z gibom ali beseda z občutjem pač nimata direktne povezave; zato so opisi le-teh pogosto zelo abstraktni, če niso poetični." Prav zato je tudi najin pogovor, tako kot njegov proces dela, iskal lastno pot skozi ustvarjanje dialoga in jezika, ki bi najbolje opisal abstraktni proces plesa.
S kakšnimi izhodišči ste vstopili v dveletni raziskovalni proces Still?

Po večinoma solističnih predstavah sem želel ponovno sodelovati z drugimi ustvarjalci. Že kmalu po premieri Goldbergovih variacij sem kot plesalec sprejel delo v predstavi s 25-člansko ekipo, saj me je zanimalo, kako bo spet biti del skupine. Ko me je letos Goran Bogdanovski iz mreže Modul Dance povabil v njihov program, sem si s sedmimi partnerji te mreže organiziral 2-letni raziskovalni proces z možnostjo, da v svoje delo pritegnem nove sodelavce. Ker je takšen format rezidenc že sam po sebi organizacijsko zahteven, še preden sploh stopiš v studijo, sem se vprašal, kaj me v takšnem okviru zanima delati in kaj lahko izpeljem. Odločil sem se delati z različnimi ljudmi na formi dueta tako, da se v vsaki od rezidenc povežem še z enim umetnikom, ki se mi zdi zanimiv, hkrati pa sam nadaljujem svoje delo od prej ter tako ostanem stalnica v tem potovanju skozi čas in različne prostore. To sem si postavil kot vodilo.
Prav iz samega formata dela so se porodila moja vprašanja: kako v dveh tednih ustvariti situacijo za srečanje, za komunikacijo, ki ne zapade prehitro v trivialnosti, kompromise, v enakosti, v enoplastne strukture in šablone? Ali lahko ustvariva okolje, v katerem lahko vsak dela pri svojih zanimanjih in pri tem ostane berljiv, a brez težnje po strinjanju? Kakšna je lastna komunikacija srečanja teh dveh oseb? Koliko se procesi gradnje od odnosa do odnosa ponavljajo? V vsakem takšnem sodelovanju je bilo najprej treba zgraditi lasten jezik, saj vsak od nas iste besede povezuje z različnimi občutji. Opazujemo, kar se dogaja med nami znotraj situacije, in potem med refleksijo slišimo pojasnila, poimenovanja. Poleg vloge akterja zavzamemo tudi položaj gledalca, ki opazuje drugega, kako deluje v prostoru in kakšne izbire dela. Skozi čas in opazovanje počasi začenjamo razumevati drugega, njegov jezik, vzpostavijo se "prevodi", ki šele omogočajo komunikacijo.
Sedem rezidenc v sedmih državah in s sedmimi različnimi umetniki. Je bilo pri vseh sodelovanjih iskanje možnega prostora srečanja in komunikacije osrednja tema oziroma izhodišče dela?
Still se je začel kot projekt, kjer sva vsakič z drugim sodelavcem iskala točko srečanja in poskušala vzpostaviti situacijo, v kateri bi bila komunikacija mogoča. Zanimalo me je, ali je mogoče nadaljevati potovanje, začeto v prejšnji rezidenci z nekom drugim, ali je mogoče ustvariti strukturo ali predstavo, v kateri bi bil delček vsakega sodelujočega in ki bi jo lahko igrala katera koli dva od osmih udeleženih. Spraševal sem se, kaj je spomin nekega procesa in kako oprašuje ali okuži druge procese.
Pripravo na proces Still sem začel na Finskem, tik pred vstopom v program Modul Dance, v rezidenci s plesalko tehnike

kontaktne improvizacije, Raquel Minako Kusuno. Začela sva z opazovanjem občutja plesa, ki sva ga že predtem pogosto delila, nisva pa ga znala ubesediti ali načrtno ponoviti. Predvsem me je zanimalo, kaj se lahko v tem praznem prostoru zgodi med nama, učil sem se, kako prepoznati kaj se dogaja, kaj prinesti v situacijo, kako jo voditi … Ko začnemo preizpraševati vse, se moramo tudi vsega na novo naučiti. Podobno začetno točko (sicer drugačnega) občutja plesa v dvoje sva delila z vizualnim umetnikom, plesalcem in boksarjem Franckom Beauboisom, v rezidenci Modul Dance na Cipru. V konfliktni coni, v mestu, razmejenim na dvoje, sva se ukvarjala z vprašanjem, kaj je bistvo tega, kar se med gibanjem vzpostavi med nama, ali jo lahko vzorčiva in narediva vidno tudi drugim. V tem napetem okolju drugačne "normale" je najino delo dobilo podtone nekega srečevanja, bratstva, pa tudi konflikta. Popolnoma na novo se je delo začelo v rezidenci v Atenah, kjer sem videl priložnost za dialog s to skupnostjo v času, ko Atenčani zapuščajo javni prostor, saj nimajo denarja in ne volje, ljudje pa izgubljajo upanje, da se bodo razmere v času njihovega življenja sploh še kdaj izboljšale. Tja smo šli naredit trio; a na koncu smo med rezidenco v Duncan Dance Centru z dvema članoma ameriške lutkovne skupine Bread and Puppet, Mauro Gaham in Gregom Corbinom ter s približno 15 tamkajšnjimi umetniki zgradili čoln iz kartona, platna, barve in bambusa, okoli tega pa predstavo, s katero smo potem paradirali in nastopali po ulicah in trgih. Spodbudili smo dialog, okolje se je odzvalo, ljudje so se zbirali okoli nas. Ne želim se izolirati od posebnosti okolja, v katerem delam.
A začenjanje vsakič na novo in v novih okoliščinah zahteva veliko energije. In prav v naslednji rezidenci s pevko Catherine Jauniaux v Franciji sem začutil potencial v tem odnosu in potrebo, da bi ga nadgradil. Catherine je zelo specifična pevka in izvrstna v tem, kar počne; zelo sem ji hvaležen, da je bila pripravljena toliko delati z mano. Že od prej si deliva izkušnjo raziskovalnega procesa, saj oba delava z Liso Nelson, a sva si hkrati tudi zelo različna, kot je različen tudi najin delovni material. Začetna točka je bilo srečanje med glasom in gibom. Delo sva nadaljevala še v rezidenci na Danskem in zdaj v Sloveniji, ko sem imel čast, da se je procesu pridružil še Jaka Šimenc, čigar delovni material je svetloba. Po predstavitvi v Šiški se bo proces nadaljeval; oktobra bom v rezidenci v Barceloni sodeloval z Martinom Kilvadyjem, ki je zame eden najboljših plesalcev, kar sem jih imel priložnost videti. In potem drugo leto na Poljskem ...
V začetku 2013, po končanih prvih treh rezidencah, je imel proces Still večmesečno pavzo; medtem ko se je ideja razvijala naprej. Ker sem videl, da bom še naprej delal s Catherine, me niso več toliko zanimale prenosljive partiture ali strukture, temveč predvsem proces kompozicije, pri kateri rezultat ni določen vnaprej, ampak je znan šele retrospektivno, po koncu procesa. V našem procesu vstopamo v laboratorij, v katerem skozi ponovitve izpostavimo in nato opazujemo posamezne parametre; se z njimi igramo, kot se igra skladatelj z notami, da nas naučijo več o tem, kaj potrebujejo in kako jih uporabljamo. Laboratorij omogoči vnovično ozaveščanje akcij, ki jih sicer počnemo samodejno. Takšno nadzorovano spremljanje elementov ti nekaj odpre, te nauči nekaj novega o sebi. Torej, morda pa stvari konec koncev ne delamo zaradi njih samih, ampak zaradi nekih svojih globljih ciljev. Ples, ki mene zanima, je bolj povezan z opazovanjem procesov nastajanja kot z opazovanjem forme kot enega rezultatov teh procesov in tako tudi bolj povezan z življenjem samim.
Kako vstopate v to laboratorijsko raziskovanje kompozicije?

Med pripravo sem kot vodila zbral nekaj besed, ki povzemajo moje zanimanje. Te so: Trajanje, Mirovanje, Omejitev. Druge so se pojavile med procesom: Tonus, Tenzija, Interes. Trajanje čutim kot čas med pojavom in razpadom nekega predloga. Mirovanje je prispetje. Omejitev je proces pogajanja med možnostmi in željami. Tonus je kakovost/energija predloga. Tenzija je gostota, ki se vzpostavi med pričakovanim in opaženim. Interes je vodilo, ki mi omogoča preživeti situacijo. (Morda je iz te izbire vidno, da se pogosteje pojavlja vprašanje "Kako?" kot vprašanje "Kaj?".)
Preizkušali smo, kako izpostaviti, kar je že prisotno, in kako dati prostor našim osnovnim materialom, ki so glas, gib, svetloba in njihovim "nasprotjem": tišini, mirovanju, temi. Konkretno smo se ukvarjali z več vprašanji. Kaj gledamo, ko gledamo in kako daljši raziskovalni proces narediti dostopen opazovalcem, ki ga vidijo prvič? Kako narediti nekatere parametre vidne? Nekaj je na primer lahko prisotno v prostoru, pa ne bo opaženo, dokler tega nekdo ne odstrani. Če se, denimo, spremeni svetloba in tako jaz kot Catherine hkrati narediva vsak neko svojo akcijo, potem ni nobena sprememba izpostavljena, ampak se zamenja celotna situacija. Ko pa nekateri parametri ostanejo stalni, potem lahko izpostavimo posamezno spremembo.
Na podoben način smo izolirali še druge posamezne parametre – trajanje, pozicioniranje v prostoru, čas od zaznave spremembe v prostoru do aplikacije te, ponavljanje, odnos glas-telo-svetloba, želje, napetost telesa, (ne)frontalnost ... – da jih lahko razbiramo in opazujemo, kako se obnašajo v različnih razmerah in ob spremembah. Opazovali smo vsak svoje navade – moje so predlagati preveč, prehitro, prenapeto. Pravilo kontinuiranega nasprotovanja navadam je podobno enoplastno; delali smo torej nekje vmes, na celem intervalu med tema dvema ekstremoma. Skladali smo na ravni sekund, ki gradijo daljše situacije, te pa gradijo potek celote ..., vse to sočasno. Vsak trenutek gre kaj drugače, kot si predvideval; vsak trenutek je presenečenje. Igrali smo se s konvencijami. Ugasnjena luč, denimo, namiguje, da se bo dogajanje ustavilo; za dve osebi, ki gresta druga proti drugi, pričakujemo, da se bosta dotaknili. V vsakdanjem življenju se te stvari vseskozi dogajajo, naučili smo se jih brati, in to vedenje se je nato preselilo v podzavest, da smo lahko bolj funkcionalni. Iz tega sveta mi vstopamo v laboratorij, kjer lahko omejimo količino informacij in spet opazujemo, kako se predlog razvija, kaj se dogaja s celoto in z našim srečanjem različnih oseb, orodij, vesolij v njej.
Takšno preizkušanje posameznih parametrov je bilo naš skupen princip. A kot del procesa, v katerem smo skupaj, vedno dopuščamo možnost, da druga dva razumeta in delata nekaj povsem drugega. Po mojih izkušnjah je to tudi bliže dejanskemu stanju človeške komunikacije kot pa predpostavka, da razumemo in vemo, kakšna izkustva in misli porajajo besede drugih, ki jih slišimo in zatem interpretiramo po svoje.
V predstavitvi procesa izpostavljate tudi pozorno opazovanje telesa, ki razkrije nezmožnost ne-gibanja tudi ko je telo videti mirno.
Med procesom Goldbergovih variacij sem opazil, da telo nikoli ne miruje. Pa ne mislim le na dihanje, delovanje živčnega ali krvnega sistema … Tudi ko počivamo, spimo, stojimo pri miru, se gibljemo. Življenje je ples v paru med gravitacijo in vertikalo in ne-gibanje za človeka pravzaprav ne obstaja ... do mirovanja v tisti končni horizontali. Najbolj to postane jasno, če se resno lotimo eksperimenta, da bomo par minut čim bolj mirovali. Kar dojemamo kot "mirovanje", je torej le poenostavljanje zaznave. Če je torej gib vedno prisoten, me ne potrebuje, sem se odločil. Sebe sem poskušal izvzeti iz procesa nastajanja giba, tako da sem se umaknil, šel s tokom ter opazoval, kam to vodi. V takšni situaciji se ni bilo težko gibati, postalo pa je težko ustaviti se. Kje najti mirovanje, če vemo, da se stalno gibljemo? Kako izpostaviti mirovanje z gibanjem?
Prav pri Goldbergovih variacijah sem postal nekoliko obseden z mirovanjem, kaj to sploh pomeni. Zdelo se mi je, da mirujem zgolj v tisti točki, ko je bila odločitev že sprejeta, njene posledice pa se še niso zgodile, kot pri padcu, ko že začneš padati, veš, kaj se bo zgodilo, akcija se je že začela, do trenutka, ko se moraš prestreči, pa si v praznem prostoru. Mirovanje razumem kot prostor, kjer ne čutim nobene potrebe ali želje po spremembi, kjer lahko nekaj časa ostanem ali imam občutek, da sem nekam prispel ter tisti kratek čas, preden se odločim ponovno iti. Prav to se nam v procesu z Jakom in Catherine zdaj dogaja na mikro- in makroravni. Opazujemo, kakšno je trajanje posameznega predloga ali slike, kdaj se znajdemo v isti sliki, kako to prepoznati, koliko časa lahko zadrži našo pozornost. Poskušamo se izogniti delovanju v smislu "Kaj lahko še naredim?", ampak bolj v liniji z "Kje ŽE sem/smo, kaj se ŽE dogaja?" in "Kaj ta predlog sedaj potrebuje, čemu se ne morem izogniti?". Ta fokus na ustvarjanje prostora komunikacije ali zaznavanje mesta prispetja se je ohranil od začetka procesa Still. Seveda se v procesu dostikrat šele retrospektivno pokaže, kako in kaj nas je vodilo do tam, kjer se znajdemo.
V času procesa Goldbergovih variacij so se začela številna zanimanja in raziskovanja, ki vplivajo na vaše nadaljnje delo. Kaj je na vašem potovanju skozi čas in prostore še vplivalo na sedanja zanimanja, ki jih raziskujete v Still?
Fascinacija z mirovanjem in kompozicijo sta res nekako vzniknili v procesu Goldbergovih variacij, dogajalo pa se je še mnogo drugega. Predvsem moram hvaležno izpostaviti srečanje s Stevom Paxtonom in Liso Nelson pred tremi leti ter vse, v kar je to vodilo. Neskončne pogovore o temah, o katerih tu razpravljava; delo v studiu; študijske materiale. Radovednost, odprtost dialoga. Spoznal sem ljudi, ki zaradi lastnega zanimanja na podobnih temah delajo že 40 ali 50 let, brez da bi iskali končne odgovore – kar tudi mene razrešuje te odgovornosti. In potem ideji, da je dvom sestavni del učenja ter da se nikamor ne mudi, da plešemo celo življenje in da je časa veliko.
Bolj konkretno, z Liso Nelson in Stevom Paxtonom smo imeli lep proces pri oblikovanju in objavi knjižice zapiskov in dopisovanj z naslovom Goldberg Observations. Veliko idej za zdajšnje delo sem posvojil iz Lisine "Tuning Scores" prakse, Lisa je, recimo, tista, ki pravi, da si vedno oboje, opazovalec in udeleženec v plesu, pa če si na odru ali med občinstvom. V svoji praksi se ukvarja tudi s tem, kako pokazati drug drugemu, kako vidimo ples in si tako ustvariti platformo, kjer je skupinska kompozicija mogoča ... Potem sva s Stevom Paxtonom letos več mesecev skupaj delala na njegovem solu Bound iz leta 1982, ki sem se ga naučil; ta solo ima močno strukturo, je pa vseeno improviziran; tudi tega sola sem se sprva učil s posnemanjem forme, potem sva to nadgrajevala. Tudi med samimi predstavami se je proces nadaljeval in se še nadaljuje; spomladi 2014 sta Steve Paxton in Bound vabljena na gostovanje v Španske borce.
Glede nadaljnjega razvoja ideje Still: v mesecih po končanih zimskih rezidencah in pred začetkom dela s Catherine sem naredil solo predstavo Za Juliana Mer-Khamisa. V njej sem z besedami pripovedoval zgodbo o rezidenci v Atenah, hkrati sem govoril o mojih trenutnih opažanjih, kuhal sem juho in plesal. Na odru sem sočasno vodil in opazoval vse te akcije, mirovanja, se igral s pričakovanji ..., skratka v realnem času sem se igral s kompozicijo. Ko sem opazoval, kako se elementi zlagajo, je spominjanje preteklih predlogov postalo smiselno, začutil sem potrebo po večplastnem zaznavanju, ki bi mi dovolilo, da več niti vodim naenkrat. Na koncu tega procesa sem bil spremenjen, kot je vsak od nas, ko se mu kaj pomembnega zgodi. Ko sem zatem nadaljeval sodelovanje z drugimi v procesu Still, sem se želel dalje ukvarjati s kompozicijo.

Morda pa je pri daljšem raziskovalnem projektu upravičeno pričakovati, da se bo razvijal naprej. Del improvizacije in kompozicije je tudi, da slediš svojemu zanimanju. Tako lahko nadaljujem z učenjem, proces pa ostane živ. Morda se res učim tudi zato, da bi se naučil; a moje glavno zanimanje je sam proces učenja. Znotraj tega procesa sem veliko bolj dojemljiv, spremljam, kaj se okoli mene in v meni dogaja. Tudi trenutni proces se ne bo končal po dveh letih od začetka, saj se bodo stvari vključile v prihodnje delo. Zato je pomembno poudariti, da bo to, kar se bo danes zgodilo v Kinu Šiška, predstavitev procesa, ne predstava, tudi projekt ne. Projekt se konča s ciljem, proces pa je tisto valovanje spodaj, katerega vrhovi so lahko projekti ali predstave, sam proces pa gre dalje ...