Gre za sodobno dramo nemške avtorice Ulrike Syha, ki - kot že rečeno - pripoveduje o dveh posameznikih, ki se srečata na vlaku, za katerega avtorica pravi, da je nostalgično sredstvo, kjer se ustvarjajo zapleti, kar je spoznala sama v mladosti in pa tudi med opazovanjem sopotnikov na vlaku. Krstna slovenska uprizoritev, v režiji Ivane Djilas in prevodu Mojce Krajnc, Zasebnega življenja se je zgodila na odru Male drame.

Življenjski cilji na prvem mestu
Dramatičarka, ki se je udeležila tudi novinarske predstavitve slovenske postavitve svoje drame, meni da je sodobna, tehnološko napredna družba ustvarila razred potovalcev, ki dnevno premagujejo velike razdalje, da lahko delajo tisto, kar želijo. Življenjske cilje in ambicije uresničujejo na račun odnosov, zasebnosti, partnerstva ali prijateljstva, ki postanejo drugotnega pomena. V tem smislu se je lotila tudi tematike Zasebnega življenja, kjer protagonista Lutz in Karla pravzaprav predstavljata modernega slehernika in dajeta predvsem prednost osebnim angažmajem. Končno sporočilo drame pa je dejstvo, da se lastnemu življenju ne da izogniti in da potreba po dvojini v končni fazi premaga potrebe po udobju, varnosti in svobodi.

V vlogi Lutza nastopa Uroš Fürst, glavno žensko vlogo Karle igra Barbara Cerar, ostale vloge pa so si razdelili Branko Šturbej, Saša Tabaković, Andrej Nahtigal in Nina Valič.

Prava mera glasbe in kostumov
Kot je povedal Boštjan Gombač, avtor glasbe, sama postavitev drame dopušča precej komičnih glasbenih vložkov, režiserka pa je k temu dodala, da glasba postane del predstave takrat, ko nadaljuje igralčev opis ali komentar. Glasba v sodobni gledališki predstavi mora ostati kot asociacija na določen prizor, ki se gledalcu tako vtisne v spomin. Glasbeno spremljavo odrskega dogajanja dopolnjuje še Igor Leonardi na kitari.

Kostumografinja Jelena Proković, ki je z Djilasovo, Gombačem in njunim Društvom Familija že sodelovala pri predstavah Solistika, Atrakcija Polifemo, Tom Sawyer in vražji posli Milice Ivetića, Voltaire Kandid ali optimizem, Fužinski blues ter mnogih drugih, pa je pojasnila, da je pri sodobnih dramah najtežje ustvariti vez med dokumentiranjem in stiliziranjem. Vsakdanja oblačila določenega obdobja na odru postanejo kostumi, zato je pri sodobnih dramah potrebno ravnotežje, ki realno naredi v uprizorjeno.

Razlika med slovensko in nemško uprizoritvijo
Avtorica drame je še pripomnila, da ima slovenska uprizoritev Zasebnega življenja drugačne poudarke kot nemška premiera. Ta je bila v gledališču Schauspielhaus v Chemnitzu leta 2008. Nemški način igranja je agresivnejši, slovenski prevod pa je optimistično naravnan in daje pričakovanje srečnega razpleta. Razkrila je še, da je na vajah spoznala, kako nenavadno je gledati svoje dramsko delo, ki ga pozna na pamet, v tujem, nerazumljivem jeziku. V Nemčiji načrtuje še dve sorodni predstavi s kontinuirano strukturo, isto igralsko zasedbo in podobno tematiko. S to trilogijo bi prikazala moderno razumevanje medsebojnih odnosov in ljubezni. Predstava v slovenski produkciji predvideva srečen konec in gledalcem ponuja vprašanje, kakšno obliko zasebnega življenja bi bila sodobna družba sploh še pripravljena sprejeti.