V ljubljanski baletni hiši pleše že 28 let, od leta 1993 dalje kot solistka, a je bila ves čas prisotna še v vzporednem svetu sodobnega plesa. Že med baletno šolo je sodelovala v neodvisni produkciji s Plesnim teatrom Ljubljana. "Ko sem bila zaposlena kot balerina, me je pogosto spremljal občutek, da imam premalo manevrskega prostora za kreativnost, zato sem sodelovala z različnimi koreografi in režiserji ter delala tudi lastne avtorske projekte." Zato je v baletni sceni veljala kot tista, ki jo zanima sodoben ples, v sodobno-plesni sceni pa kot balerina. Kljub temu ji je balet vedno predstavljal prioriteto, čeprav si zaradi te zaposlitve kdaj ni mogla privoščiti kakšnega mednarodnega zunajinstitucionalnega projekta, gostovanj ali poglobljenega raziskovanja v sodobnem plesu. Zanimalo jo je ogromno stvari, a kot plesalka je potrebovala kontinuiteto. "Rada imam špice in klasične predstave," poudarja.
Pravi, da je vloga umetniške vodje prišla v zanjo pravem trenutku, saj telo že zahteva daljši čas za regeneracijo in se težje spopada s kontinuiteto zahtevnega baletnega treninga in predstav. Želi si povezati baletni svet in ustvarjalce z neodvisne scene, izpostavlja večjo pretočnost idej s sodelavci iz drugih polj sodobnih umetnosti in vnos sodobnih scenskih in dramaturških elementov ter pristopov v ustvarjanje predstav.
Premiere prihodnje sezone SNG Opere in baleta Ljubljana so z umetniškim vodjem opere Roccom in ob sodelovanju z dramaturginjo Tatjano Ažman – povezali s programsko mislijo "Skrivnost ljubezni je večja od skrivnosti smrti," izposojeno iz Salome Oscarja Wilda. Med baletnimi premierami – tradicija narekuje, da repertoar sestavlja ena klasična in ena sodobna predstava –bomo lahko videli Labodje jezero ter slovensko noviteto Tristan in Izolda.
V ljubljanski baletni hiši plešete že 28 let, zato hišo, razmere v njej in ustvarjalce dobro poznate. Katere so po vašem mnenju močne točke, ki bi jih bilo vredno ohranjati in razvijati dalje, in kaj tisto, kar bi bilo treba izboljšati?
Med plesalci prepoznavam veliko potencialov, zato izpostavljam vzgojo in razvoj lastnega kadra ter vzpostavljanje ustreznih pogojev za njihov razvoj. Možnost kontinuiranega dela želim dati plesalcem, ki imajo talent in željo, da bi sami koreografirali; brez kontinuitete in daljšega procesa, tudi napak, ni mogoče napredovati. Želim si povabiti pedagoge, ki delajo po različnih pristopih in znajo prepoznati, v kakšnem stanju je ansambel. Ti vodijo jutranji kondicijski trening oziroma klas, kar je osnova za vzdrževanje kondicije in razvoj ansambla, dobro delovno ozračje, ki se vzpostavi na jutranjem treningu, pa se prenese na vse dnevne vaje. Pomembna se mi zdi raznolikost programa in pretok koreografov, ki bi ansambel seznanili z raznolikimi ustvarjalnimi procesi in pristopi. Manjka nam malo radovednosti in odmika iz ustaljenosti.
Trenutna težava v ansamblu je nihanje v kakovosti, kar je povezano tudi s previsoko povprečno starostjo ansambla. Beneficirana delovna doba se je zmanjšala, tako da je povprečna starost v ansamblu zdaj okoli 35 let, kar je za klasični ansambel previsoko. Fizična moč upada, več časa potrebuješ za regeneracijo in težje ohranjaš kontinuiteto. Novih plesalcev pa tudi ne moremo zaposlovati, tako da se ansambel krči.
Kaj glede tega sploh lahko storite?
Trudimo se, da bi se povrnila prejšnja beneficirana delovna doba. Pravkar se je odprla tudi nova možnost za sodelovanje z mlajšimi plesalci. Na razpisu ministrstva za karierne perspektive je društvo baletnih umetnikov pridobilo evropska sredstva za ustanovitev mladega slovenskega baleta, v okviru katerega bodo zaposlili osem plesalcev. Do konca leta 2015 morajo realizirati 12 projektov, delali bodo v naših prostorih, pri nas in v Mariboru pa jih bomo lahko vključili v naše večje produkcije.
Poleg tega se dogovarjamo o ustanovitvi višje baletne šole, ki bi mladim omogočila dodatno izobraževanje in hkratno sodelovanje pri predstavah ter pridobivanje izkušenj. Do konca leta bo verjetno jasno, ali se bo šola res ustanovila.
Poudarjate svež pogled in sodoben pristop k baletu. Predstavitev vaše vizije za ljubljanski baletni program daje vtis, da želite nekoliko prevetriti staromodnost in elitistično ekskluzivnost baleta. Je to vaša osebna vizija o možnostih baletne umetnosti danes? Morda izhaja tudi iz vašega delovanja na področju sodobnega plesa v zadnjih nekaj letih?
Zavedam se, da smo nacionalni ansambel in na repertoarju vsekakor želim ohraniti klasični železni repertoar. Te zgodbe so večne, zdi pa se mi nujno predstave nekoliko osvežiti z drugačnimi vizualnimi, scenskimi in dramaturškimi pristopi. Sama imam zelo rada klasiko. Ker sem bila ves čas vzporedno prisotna še na sodobno-plesni sceni, imajo nekateri morda predsodek do tega, ko omenjam sodobno. Živimo v 21. stoletju. Zame je sodobno v tem, da v jutranje baletne klase vpeljujemo sodobne sisteme, na primer BMC (Body-Mind Centering). Naše telo ima ogromno možnosti, ki se jih niti ne zavedamo in različne metode odpirajo te možnosti telesa.
Vpeljali bi torej metode, ki so se razvijale na polju sodobnega plesa.
Drži, ampak te metode bi vpeljali v klasičen klas. Zdaj, ko delam BMC, opažam, kako gib dobi volumen. Kar različni pristopi odpirajo, je vidno tudi na odru, v načinu, kako se plesalec doživlja; ali se premika le z mišicami ali svoje telo doživlja bolj subtilno. Zavedam se, da za nekatere stvari ansambel še ni dovolj pripravljen, tudi za delo z nekaterimi sodobnimi koreografi ne. K temu ne moremo pristopiti agresivno, potreben je čas in upoštevanje možnosti. Ne moremo si na primer privoščiti, da bi se dopoldne ogrevali na sodobnem klasu in popoldne plesali Don Kihota na špicah, saj to zahteva drugačen trening.
V kolikšni meri je mednarodni baletni svet dojemljiv za takšne spremembe? Se tudi v tujini pojavljajo usmeritve po sodobnih pristopih ali je to bolj redkost, specifična značilnost, ki bi lahko določala identiteto ljubljanskega baletnega ansambla?
V tujini so do sodobnih pristopov dojemljivejši. Ne vem, kje se je zataknilo pri nas. Opažam pa, da imajo repertoarne baletne hiše po svetu zelo podobne programe in malo kreacij, narejenih prav za njihov baletni ansambel. Povsod je seveda prisoten železni repertoar, kot so Labodje jezero ali Giselle, ne glede to, ali gre za klasične postavitve ali sodobnejše interpretacije teh velikih zgodb. Pogosto se pojavlja generacija koreografov, ki je zdaj postala že "brend" - William Forsythe, Jiří Kylián, Maurice Béjart. V baletnih hišah po svetu se eni in isti koreografi menjavajo ves čas.
V baletnem svetu se običajno kupi že narejena produkcija. Umetniški vodja vidi predstavo, ki mu je všeč, spremlja odziv občinstva in presodi, ali je primerna za njegov ansambel. To je preverjeno. Ansambel je tudi navajen takšnih procesov – plesalci si ogledajo video, točno vedo, katera vloga jim pripada in prostora za lastno ustvarjalnost pri poustvarjanju vloge je malo.
Meni pa se zdi, da se identiteta ansambla gradi prav s kreacijo. Ta prinese pravi izziv, tudi nekaj dobrodošlega tveganja. Prav zato se mi zdi, da bi bilo po času, ko smo bili pod avtoriteto Mukhamedova (prejšnji umetniški vodja Irek Mukhamedov, op. a.), nujno v ansambel pripeljati svežo energijo, nove ustvarjalce in mladega, odprtega koreografa, ki bi ustvaril koreografijo prav za naše plesalce.
K sodelovanju za premieri v naslednji sezoni ste povabili tudi ustvarjalce z drugih polj sodobne umetnosti, ki delujejo na neodvisni sceni, z baletno tradicijo neobremenjene poglede, to pa predstavlja odmik od tega, kar je baletna hiša vajena. Kaj pričakujete, da bo takšno prestopanje mej različnih umetniških praks prineslo?
Rada bi neko noto specifike, ker so si ansambli med seboj že tako podobni, moja naloga pa je predvideti, kaj šele bo "mainstream", ob klasičnem repertoarju poiskati tudi specifiko našega ansambla s kreacijami, ustvarjenimi prav zanj. Imam vizijo, v katero smer naj bi šli, a je težko predvideti za daleč vnaprej, saj ne vem, kako se bo ansambel odzval in se razvijal. Ansambel je živo tkivo.
Za Labodje jezero sem sestavila ekipo, v kateri so koreografinja Lynne Charles, ki izhaja iz klasičnega baleta, vizualna umetnika Vadim Fiškin in Miran Mohar, oblikovalec luči JA Weissbad ter kostumograf Uroš Balantič, ki je za naš ansambel že ustvarjal kostumografijo. Zanimajo me procesi, povezovanje različnih umetnikov iz različnih uprizoritvenih praks, kar sem še posebej izpostavila pri predstavi Tristan in Izolda, kjer sem skupino domačih umetnikov povezala s tujim koreografom. Z vizualno umetnico Meto Grgurevič, oblikovalcem luči Jako Šimencem, kostumografom Urošem Balantičem, dramaturginjo Barbaro Novakovič Kolenc in avtorjem glasbe Sašem Kalanom se dobivamo že nekaj časa, občasno pa še s koreografom Danom Datcujem, ki je Romun in živi ter dela v Bratislavi. Gre za timsko delo, neke vrste celostno umetnino. Če ponazorim: raje kot nekega že uveljavljenega scenografa sem k ustvarjanju scenografije povabila Meto prav zato, ker mora imeti vizualna podoba svojo dramaturgijo znotraj predstave, svojo lastno logiko, ki se poklopi s plesom, ne da scenografija obstaja zgolj zaradi giba oziroma plesa.
Tak proces je težavnejši, ker trčita dva sistema, ustvarjalni proces in povezovanje različnih umetnikov, od katerih vsak prinese neko svojo, zunanjo energijo, ter institucija, ki mora upoštevati določene roke. Do določenega datuma je na primer treba oddati scenografske skice, a se lahko zgodi, da si zamišljaš določeno sceno, na koncu pa je sploh nimaš. Vse to je del procesa. Zato je treba, če delamo kreacijo prav za naš ansambel, veliko stvari premisliti vnaprej in dovolj zgodaj povezati ustvarjalno ekipo.
Kot ste omenili, so nekatere klasične baletne zgodbe stalnica repertoarjev povsod po svetu. Vseeno pa je nekoliko nenavadno, da boste v naslednji sezoni, z le enomesečnim zamikom, Labodje jezero premierno predstavili tako pri vas kot v mariborskem baletu.
To je napaka, ki kaže, da med seboj slabo komuniciramo. Sama sem mesto umetniške vodje zasedla šele s prvim junijem, res pa je, da smo program načrtovali že prej in sem za Labodje jezero vedela že od septembra, saj sem morala k procesu povabiti vse sodelujoče ustvarjalce, torej je tudi moja napaka, da Edwarda Cluga (umetniški direktor baleta v SNG Drama Maribor, op. a.) nisem vprašala, kaj pripravljajo za naslednjo sezono. Kljub temu pa se sprašujem, kakšno vlogo je pri tem odigral strokovni svet in svet zavoda, saj so nekateri člani obeh svetov člani enega izmed svetov tudi v mariborski hiši. Po mojem mnenju je vloga strokovnega sveta tudi to, da nas opozori na morebitne napake.
Ljubljanska Opera in balet repertoar gradi na štirih opernih in dveh baletnih premierah. Je to dovolj za prepoznavnost ansambla, za možnosti sprememb, ohranjanje stika z občinstvom? Kaj se da narediti z dvema premierama letno?
Ko mi je Peter Sotošek Štular (ravnatelj SNG Opera in balet Ljubljana, op. a.) naročil strateški načrt za prihodnje delovanje, sem se pošalila, da bom vanj vključila štiri baletne premiere (smeh). Povsod po svetu je baletnih predstav manj kot opernih in v resnici ne vem, zakaj, saj na baletne predstave prihaja ogromno občinstva. Več premier pa si naša hiša tudi finančno ne more privoščiti.
Vsak novi umetniški vodja se je trudil, da bi imeli več baletnih predstav, morda s koprodukcijo in tudi sama razmišljam v tej smeri. Morda bi bila možnost za koprodukcijo otroškega baleta z mladim slovenskim baletom. Razmišljam tudi o možnosti vzporednega programa – baletnega laboratorija v naši kletni dvorani. Tam bi lahko ponudili prostor novim iniciativam, povabili bi režiserje in koreografe z zunajinstitucionalne scene ter omogočili povezovanje med različnimi umetniki. Dvorana sprejme sto obiskovalcev in enkrat smo tam že imeli predstavo v okviru festivala Ex Ponto. A v tej sezoni nam to verjetno še ne bo uspelo, saj je potreben nakup tribun in podobno.
Pred kratkim so tudi v ljubljanski Drami uvedli Drama laboratorij z namenom preizkušanja novih smernic, za raziskovanje in avtorske projekte. Kaže ta tendenca na potrebo po večji inovativnosti, raziskovanju znotraj javnih zavodov, po izstopu iz ustaljenih okvirjev?
Točno tako. To se mi zdi nujno, sploh v baletu. A ne gre za to, da bi kot nova umetniška vodja uvajala drastične spremembe. Ne zanima me revolucija, zanima me evolucija. Pri tem, kar počnem, me vedno zanimajo procesi, to pa je stvar daljšega časa. Z baletnim laboratorijem si želim v našo hišo privabiti tudi mlajšo generacijo. Z majhnimi premiki se zgodijo tudi večji.
Prav tako ste omenili, da bi povabili občinstvo v zaodrje in jim omogočili vpogled v proces dela. V zadnjem času je to popularen način povečevanja zanimanja in privabljanja občinstva, nekatere svetovne baletne skupine snemajo filme o življenju balerin in baletnikov, o zaodrskem življenju, gledališča vabijo v spoznavanje zaodrskega življenja in gledališkega dela. Je to povezano z manjšim zanimanjem občinstva, je način vzpostavljanja stika z mlajšim občinstvom?
To vse je način, kako se približati mlajšemu občinstvu, da spozna našo stroko, potem se lahko poveča tudi spoštovanje do stroke. Ljudje se radi srečajo z umetniki in spoznajo njihovo človeško plast. Povabiti občinstvo, da prisostvuje v procesu nastajanja predstave in spremlja delovni proces, predstavlja neke vrste izobraževanje mlajše generacije, kar poveča tudi njihovo zanimanje za to umetniško zvrst.
Kakšno pa je sicer občinstvo ljubljanske baletne hiše?
Manjka predvsem obiskovalcev med 35. in 45. letom starosti. Seveda je to tudi čas, ko si ustvarjamo družino in kariero, a si vseeno želim tudi to starostno skupno privabiti na predstave. Tudi mlajših od 35 let je malo. Upam, da bomo z repertoarjem, raznolikostjo programa, povabilom v zaodrje in z mreženjem, povezovanjem različnih ustvarjalcev uspeli pritegniti še drugačno strukturo obiskovalcev od običajne – tiste, ki pogosteje spremljajo zunajinstitucionalno sceno, vizualno umetnost …
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje