Takšna izbira prizorov bi lahko vodila tudi v občutek, da vedno nekaj manjka, a vztrajno sledenje načelu navidezne nepomembnosti majhnih, obstranskih ali le navrženih stvari brez kontekstualnega uokvirjanja vzbuja sodelovanje gledalca pri lastnem dopolnjevanju mozaika, povezovanju delcev in njihovem umeščanju.
Tematsko izhodišče za uprizoritev je predstavljal pojem "nisem", ki skozi nikalnico vodi v obširno, in le z domišljijo zamejeno iskanje afirmacije lastne identitete, lastne gledališke dejavnosti in sebe na odru. Ustvarjalci – režiserka Eva Nina Lampič, dramaturginja Simona Hamer, igralca Nejc Cijan Garlatti in Maruša Majer ter scenograf Dani Modrej – so na podlagi tako široko zastavljenega temelja skozi govorne in fizične improvizacije preiskovali možnosti in potencialnosti afirmacije lastne prakse ter odkrivali njena mogoča mesta in načine, s tem pa tudi možnosti, potencialnosti in pogoje gledališke prakse nasploh.
Nisem tako postane zanimiv poligon preizkušanja, kaj vse gledališki oder kot prazen prostor omogoča, kako vse daje na razpolago življenje kot neskončno vesolje možnosti, kako se v vsem tem vzpostavljamo mi, ki stojimo na neki določeni konkretni točki časa, prostora in konteksta, če skušamo posegati po (navidezno) nedoločeni in neomejeni moči domišljije, ter predvsem poligon poigravanja z načeli, po katerih ta svet gradimo in po katerih ga gledamo, razumemo, se vanj umeščamo in navezujemo.
Gre za neskončno variacijo domišljijske igre, ki se začne s "ko se odgrne rdeča zavesa …", se vedno znova naenkrat poruši ("In potem se zgodi potres") in začenja znova. To igro vodi beseda kot sprožilec in gradnik odrskega dogajanja, na trenutke se odrska akcija zdi le spremljevalna opomba v igri besed, ki dogajanje gradi v prostoru zamišljanja. Zanimivo je opazovati, kako beseda gradi in kaj gradi, iz katerih kotičkov nam poznanega in neznanega, zamišljenega in izmišljenega jemlje in si izposoja, kakšne asociacije jo vodijo, kako posamezen kontekst vpliva na njeno učinkovanje v prvi ali vseh naslednjih ponovitvah ter variacijah, pa tudi kje se fleksibilno staplja z naslednjimi besedami in svetovi, kje se prelamlja in začne na novo ter kdaj se zaustavlja ali pa nenehno vrača in kaže na nekaj, kar ne more kar neopazno miniti.
S tem ustvarjalci neposredno segajo na tisto polje zanimanja v sodobnih (ne le) scenskih umetnostih, ki poleg predstave kot končnega izdelka izpostavlja tudi pomembnost samega procesa, ki vodi do končne uprizoritve. V uprizoritvi Nisem se proces dela specifično kaže, celo staplja s končnim izdelkom oziroma z njim stopa v tesno prepleten, neločljiv dialog; igre improvizacije odsevajo v strukturi uprizoritve in znotraj posameznih prizorov, ustvarjalci pa so to komplementarnost ustvarjalnega procesa in končne uprizoritve poudarili in dopolnili še z odprto delovno beležko. Različni zapisi, samointervjuji, asociativne igre, videi, fotografije in predstavitev orodij, ki so jih preizkušali pri ustvarjanju uprizoritve, ponujajo dragocen vpogled v proces nastajanja uprizoritve in različne vidike tega izpostavljajo kot dodatno plast ali že kar razširjeni del odrske uprizoritve, še eno variacijo odrske predstave, ki širi tudi dialog z gledalcem.
K temu izrazito kliče tudi sama odrska uprizoritev, ki se, tako kot z lastno domišljijo, poigrava in spodbuja tudi gledalčevo moč predstavljanja, zamišljanja, povezovanja, dopolnjevanja in preoblikovanja. Ves čas namreč ostaja tematsko razdrobljena in fragmenti se brez gledalcev ne sestavljajo v neko trdno, zlahka oprijemljivo celoto ali jasno podobo. Nasprotno, zdi se, da želijo ostajati v delcih, vrženih na oder oziroma avditorij, ujetih nekje iz vesolja ali dolgega spiska zgodovine naše civilizacije in tako pritegnjenih v ta naš svet, ki mu pravimo tostranski, zemeljski, realen, vsakdanji ipd. Gre za svojevrstno poigravanje z domišljijo, pri katerem končni rezultat ni množenje pomenov ali odpiranje večpomenskosti, ampak prej drsenje pomenov kot označevalcev in relativiziranje vseh trdnih določil.

Navsezadnje se prav skozi ta pristop zariše tudi neko osnovno občutje razdrobljenega, razbitega, kaotičnega sveta, kjer se vse lahko zdi nepomembno in relativno; tistega sveta, v katerem tudi pomembne stvari pogosto potekajo po improvizacijskih načelih ali kot igra nekaj igralcev, na kar namigujejo duhoviti prizori s kraljico Isabello kot alteregom vseh nas v igri življenja. Prav zato je bistven moment uprizoritve prizor, ki afirmira občutje, da nam kljub vsemu ni vseeno, da nam je mar za ta, kakor koli že razbiti, kaotični, relativni svet; prizor, ki pritegne občinstvo k skupnemu ugotavljanju tistega, kar imamo radi; ker lahko domišljijsko igro in nenehno preizkušanje istih elementov in dogodkov izkoristimo tudi v skupnem zavedanju, da cinizem ni edina rešitev v tem zmedenem svetu preohlapnih pomenov in nezavzetih igralcev.