Na oder ljubljanske Drame prihaja še zadnja predstava letošnje sezone. Mesto tokrat pripada mednarodno uveljavljenemu koroškemu Slovencu Martinu Kušeju, ki se s predstavo Zdravnica po skoraj 20 letih vrača na domači gledališki oder. Dramo je leta 2019 napisal britanski režiser Robert Icke po motivih igre Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi iz leta 1912, a kot pravi Kušej, se žal okoliščine niso nič spremenile – "in to je zastrašujoče in skrb vzbujajoče! Zato bi nam morale biti posledice družbenopolitičnih 'razmer' iz dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja nenehno in jasno pred očmi kot bridko opozorilo in svarilo!"

Škandal kot priložnost za uresničevanje sebičnih agend
Osnovni zaplet igre je enak igri iz 1912: posameznica po poskusu abortusa zaradi sepse poišče zdravniško pomoč. Rešiti je ni več mogoče, a zdravnica ji želi zagotoviti vsaj mirno smrt v lažni veri, da je na varnem. Zato zavrne duhovnika, ki so ga k umirajoči poslali starši, ne da bi o tem obvestili bolnišnico. Obisku katoliškega duhovnika nasprotuje protagonistka, ugledna doktorica Ruth Wolff, vodja ugledne klinike za Alzheimerjevo bolezen. Ko deklica umre brez zakramenta, se na zdravnico, ki je ravnala v skladu z etiko svoje stroke, zgrne plaz sovražnosti in obtožb. "A kljub njeni odličnosti, pravzaprav ravno zaradi nje, je mnogim v korist, da njeno profesionalno odločitev spremenijo v škandal," je zapisala dramaturginja Diana Koloini. "Hitro je v igri vse, kar danes oblikuje javni prostor: profesionalno rivalstvo, politične zveze posameznikov, posredovanje notranjih informacij, pomešano s potvarjanji, ki v javnosti netijo predsodke, vpliv zagovornikov posebnega pomena verske in/ali etnične pripadnosti, nasprotujoče si politike, ki se lomijo na vprašanju abortusa in svobodne izbire," je še zapisala.

Preplet vprašanj medicinske etike, identitetnih politik in toksičnih javnih diskurzov
Kot v gledališkem listu dodaja Renata Salecl, se drama močno dotika fenomena woke kulture – sodobnega gibanja za družbeno pravičnost, ki se pogosto osredinja na vprašanja rase, spola in moči. "Igra uporablja tehniko premešanega igranja vlog, kjer igralci ne igrajo likov, ki bi ustrezali njihovemu lastnemu spolu ali rasi. To pomeni, da lahko gledalci šele skozi dialog ugotovijo, kdo pripada kateri identitetni skupini. S tem Robert Icke opozori na našo nagnjenost k sodbam na podlagi zunanjega videza in pokaže, kako naše dojemanje pravičnosti velikokrat temelji na predsodkih, ne pa na dejstvih," je zapisala Salecl in dodala, da se v drami razvije večplasten konflikt, ker se verska identiteta uporabi kot orožje v javnih razpravah. "Spor med zdravnico in duhovnikom odpre Pandorino skrinjico identitetnih vprašanj. Ker je zdravnica Judinja, ki sicer sebe ne dojema kot verno, se postavi vprašanje verske netolerance. Ob naraščanju napetosti v drami nekateri Wolffovo obrekujejo kot ‘brezbožno’ in jo obtožujejo fanatizma do katoličanov. Toda hkrati se zdravnica spoprijema z antisemitskimi žaljivkami tistih, ki v njej ne vidijo zdravnice, ampak predvsem Judinjo, ki je kršila krščanske vrednote."

Na odru bodo nastopili člani igralskega ansambla Drame Nataša Barbara Gračner, Bojan Emeršič, Timon Šturbej, Uroš Fürst, Saša Mihelčič, Saša Tabaković, Tina Vrbnjak, Marko Mandić, Maša Derganc ter Irena Yebuah Tiran in Aleš Valič kot gosta. Dramo je prevedla Tina Mahkota, lektorica pa je Tatjana Stanič. Pod scenografijo se podpisuje Jessica Rockstroh, pod kostumografijo pa Ana Savić Gecan. Za glasbo je poskrbel Aki Traar.

Sorodna novica Za mano belina: (ne)avtobiografska knjiga "večnega potovalca" in režiserja Martina Kušeja

Kušej je v Drami pred skoraj 40 leti začel svojo profesionalno kariero gledališkega režiserja
Koroški Slovenec Martin Kušej, rojen leta 1961 na avstrijskem Koroškem v družini slovenskega rodu, se je kot asistent režije v osemdesetih letih kalil v Gradcu in Ljubljani, kamor je prišel tudi zato, da se bo naučil slovensko. Prvič je v ljubljanski Drami režiral von Horváthovo Vera ljubezen upanje (1989/90), delal pa je tudi v Eksperimentalnem gledališču Glej in v Slovenskem mladinskem gledališču.

V devetdesetih letih se je uveljavil kot eden najbolj prodornih in izvirnih avstrijskih gledališčnikov in režiral v najuglednejših evropskih dramskih in opernih gledališčih. Med letoma 1993 in 2000 je bil hišni direktor Staatstheatra Stuttgart, od leta 2004 do 2006 vršilec dolžnosti direktorja festivala v Salzburgu, med letoma 2011 in 2019 je bil direktor münchenskega Residenztheatra, v letih med 2019 in 2024 pa je vodil osrednjo avstrijsko gledališko hišo, dunajski Burgtheater. Poleg tega je kot operni režiser delal v opernih hišah v Zürichu, Amsterdamu, Londonu (Covent Garden), Parizu (Bastille), Madridu, Neaplju, Bologni, v Berlinski državni operi in večkrat na Salzburškem festivalu ter v Theater an der Wien. Od 2013 je profesor režije na seminarju Maxa Reinhardta na Dunaju.

Kušej je prejemnik vrste avstrijskih in nemških nagrad. Leta 1993 je prejel nagrado Kurta Huebnerja za režijo Nemške akademije za uprizoritvene umetnosti, leta 1999 nagrado 3sat za inovacije, trikrat dunajsko gledališko nagrado nestroy, leta 2012 pa nemško gledališko nagrado faust. Nedavno je v slovenščini izšla njegova knjiga Za mano belina (Hinter mir weiß, 2022) v prevodu Tine Mahkota in sodelovanju založb Beletrina in Mont.