Koordinatorica projekta Andreja Kopač, ki je skupaj s Saško Rakef tudi njegova pobudnica, obe z Majo Delak pa so sosnovalke njegove izvedbe znotraj programa zavoda Emanat, nas je v uvodu spomnila, da je vsako pogovorno srečanje zamišljeno kot unikatno in je zato zgodba zase. Projekt je namreč zasnovan kot večletno dokumentiranje koreografsko-dramaturških parov, ki se izvaja v obliki javnih strokovnih dogodkov na temo metodologij avtoric sodobnega plesa v Sloveniji. Pogovori tako potekajo med plesalkami oziroma koreografinjami in kritičarkami oziroma teoretičarkami, ki osvetljujejo tako avtorske opuse kot posamične postopke iz poljubno izbranih perspektiv. Cikel je našel svoje toplo zavetje v Pritličju, družabnem prostoru, ki skupaj z različnimi iniciativami vztrajno soustvarja pogoje za kritični premislek marginaliziranih tem, pa tudi za profilirane performativne dogodke, s čimer uspešno blaži sterilnost ljubljanskega mestnega jedra.

Dragocenost Metodologij beleženja je v njihovi specifični posvečenosti deficitarnemu polju dejavne refleksije sodobne plesne umetnosti, ki je v lokalnih, še vedno precej provincialnih okvirih, kjer so sistemsko in povsem očitno favorizirani manj abstraktni, predvsem pa bolj fabulativni (umetniški) izrazi, kronično podhranjena. Pri tem je pomembno, da zamisel že v svojem pretočno zastavljenem izhodišču ni videti omejena na banalno zgodovinjenje, temveč se sproti odpira proti širšemu diskurzu, saj, kot beremo v napovedi niza pogovorov, začrtano "zapisovanje koreografije skuša beležiti ravno tiste trenutke plesne govorice, ki se po definiciji sproti zabrisuje". Gre torej za zabrisovanje, izhajajoče iz same njene narave. Tovrstno prizadevanje lahko razumemo tudi kot potrebo pobudnic projekta oziroma protagonistk scene, da naredijo določen premik v samoorganizaciji resursov in boju za ustreznejše pogoje svojega delovanja.

Andreja Rauch Podrzavnik tako denimo poudari znano težavo s projektno naravnanostjo produkcije in financiranja, ki je v bolečem navzkrižju s procesnim načinom ustvarjanja. Sprašuje se, kakšna bi bila dramaturgija procesa/dela, če ustvarjalke ne bi bile tako močno zamejene v produkcijske pogoje obstoječega, ki v resnici škodujejo potencialu idej. Sama denimo v svoje eksperimente vključuje tako imenovana neplesna telesa – ljudi, ki se s plesom ne ukvarjajo na poklicni ravni –, kar terja specifične pogoje, a tudi odpira možnosti nekih drugačnih, netipičnih ustvarjalnih prijemov. Rekli bi, da je ples, ki iz tega izhaja, po svoje lahko demokratiziran, občasno rizomski, morda tudi osvobojen neposredne teže odrskega nastopa, vsekakor pa omogoča določeno izkušnjo povezave individualnih gibljivih telesnosti s prostorom, zlasti ko gre za javni oziroma, bolje, skupni prostor.

Tudi forma intervjuja je nekaj, kar jo zelo zanima. Iz svojega bogatega video- in avdioarhiva tako črpa material za različne gibalne upodobitve, pri čemer ji je posebej pomembna kompozicija – tako v smislu vizualnih rešitev kot v pomenu povezave z arhitekturo prostora, v katerem jih izvaja, velikokrat skupaj z veliko sodelavci in sodelavkami. Tako je recimo projekt Torek izšel iz delovnega materiala, narejenega skupaj s plesalko in prevajalko Suzano Koncut, ki kot intervjuvanka v videu, ki smo si ga ogledali, med premišljevanjem o vlogi plesa pove tudi, da "o ničemer ne moreš govoriti, če ne govoriš o sebi".

Prevajanje reči v govorico plesa/giba je ob, strinjamo se s Koncut, nujnosti vpletanja samorefleksije vedno odraz sposobnosti abstrahiranja, montaže in dekonstrukcije družbenih norm, pojavov in stereotipov v neki utelešeni izraz, v telo-gib, tudi v (nepredvidljivo) gibljiva kolektivna telesa. Procesualnost, prepletenost medijev, virov in skrbi za beleženje lastnih dejavnosti skozi čas so značilnosti ustvarjanja Andreje Rauch Podrzavnik. Posledično ji je pomembno pokazati neko kontinuiteto dela, ki je opazna in jo kot tako izpostavi tudi Pia Brezavšček. Njene ideje in postopki si sledijo, ene iz drugih izhajajo in se čez čas občasno ponovijo, vsakič v neki razvitejši obliki. Ne le kot koreografinjo jo zanima, kot pravi, kako živi in razmišlja nekdo, ki paše v to družbo, ki ji/mu ni treba vsakič znova upravičevati tega, kar dela. Nedvomno velik izziv, ne le z vidika (emancipatorne) potencialnosti sodobne plesne umetnosti, temveč tudi vsakdanje socializacije.

Nekaj fotoutrinkov s petega pogovora cikla Metodologije beleženja sodobnega plesa z Andrejo Rauch Podrzavnik in Pio Brezavšček si lahko pogledate spodaj. Foto: Nada Žgank.