V zvočnem performansu njegov avtor Kus - ki se podpisuje pod koncept, režijo in glasbo - raziskuje vzporednice med glasbo in gastronomijo. V interaktivni predstavi, ki se poigrava s situacijo posameznika, ki je občutek okušanja zamenjal s poslušanjem, sam tudi nastopa. V predstavi se posveča prepletanju različnih vlog in načinov zaznavanja gledalca predstave, obiskovalca razstave in poslušalca koncerta.

Kuharjeva usta postanejo ušesa
V zvočni kuhinji se namesto hrane kuhajo zvoki izvirnih glasbil. Kus se v igri predstavi kot kuharski mojster, ki je izgubil okus. Odkrije, da bi ga lahko nadomestil z ustvarjanjem in poslušanjem zvokov, saj če dela glasbo, je tako, kot da bi pripravljal in okušal hrano.

Iz kuharja nastane glasbenik in skladatelj, ki zdaj z enako strastjo "kuha" zvoke, uživa v njihovih neskončnih kombinacijah in se slasti v zvočni ekstazi. Okvirna tema predstave je sinestezija, povezava sluha z drugimi občutki, predvsem z okusom. Na ta način vzpostavlja povezave med glasbo in gastronomijo, ki sta navzoči v naših življenjih in kulturi, ter jih povzema v multisenzorialni gledališki izkušnji.

Obiskovalci predstave kot gostje kuhinje
Avtor v predstavi omogoča gledalcem, da v določenih delih z igranjem na različna zvočila tudi sami dejavno posežejo v dogajanje. Predstave tako ne le gledajo oziroma poslušajo, temveč v njej tudi sodelujejo in imajo z njo neposreden, fizičen stik. Dogajanje je torej umeščeno v kuhinjo, kamor so obiskovalci povabljeni kot gostje. Predstava sledi zaporedju in dramaturgiji bogatega zvočnega kosila in se konča z delavnico, na kateri se obiskovalci v kuhanju nekaterih zvočnih jedi preizkusijo še sami.