Ex Pontov začni impulz angažiranega prevpraševanja procesa, v katerem je mitologizirana popularna kultura Jugoslavije v predstavi Oliverja Frljića Leksikon Yu mitologije, se je na zadnji večer festivala prevesil v raziskovanje posredovanega spomina na obdobje razpada Jugoslavije, točneje hrvaško domovinsko vojno in njene posledice. V uprizoritvi Generacija 91. – 95. ali Učna ura hrvaške zgodovine v režiji Boruta Šeparovića, sicer v številnih uprizoritvah Frljićevega sodelavca, kar je opazno tudi v podobnih zanimanjih in gledaliških postopkih, nastopi dvanajst fantov, rojenih od leta 1991 do 1995, ki v grobo dvodelni strukturi odigrajo najprej fiktivno zgodbo na podlagi romana Borisa Dežulovića Jebo sad hiljadu dinara o srečanju dveh skupin zakrinkanih vojakov, pripadnikov hrvaškega HVO-ja in vojske BiH-a, v drugem delu pa spremljamo tip dokumentarnega gledališča, v katerem mladeniči skozi realne predstavitve njih samih in odnos med njimi izrišejo drugačen pogled na »veliko zgodbo« hrvaške zgodovine. Ta izkazuje predvsem, kako posredovana seznanjenost o zgodovini lastnega naroda (prek družine, šole, medijev) vstopa v svet mladostništva, preteklost v sedanjost, morda pa še najbolj, kako se fiktivnost neke literarne predloge (obravnavanega romana) in njene gledališke uprizoritve meša s faktičnostjo realnih vojnih dogodkov iz preteklosti ter v kakšni obliki zgodovina sploh o(b)staja v naši sedanjosti. V intenzivnosti gibalnega in igralskega izraza ter sproščenosti mladih igralcev v dokumentarnem delu pa uprizoritev izkazuje tudi ali predvsem moč sedanjosti, energijo življenja.

Neutemeljena zunanja intenzivnost
Poleg sklepne predstave sta političnost (ki je bila zaznamovana kot vodilna nit festivala) v drugi polovici Ex Ponta izpostavila tudi Brechtov Kavkaški krog s kredo v režiji Martina Kočovskega in Rock'n'roll po besedilu Toma Stopparda v režiji Dina Mustafića. Kočovski, ki je lani festival sklenil z veliko NETA produkcijo Rdeče, z Brechtovimi Bobni v noči pa se je predstavil pred tremi leti, je tokrat s svojimi prepoznavnimi režijskimi prijemi na oder postavil Kavkaški krog s kredo, ki sicer prepoznavno servira Brechtov nauk, a ta pod atraktivnim, hrupnim in dinamičnim postmodernističnim spektaklom izzveni nekoliko medlo in v notranji, vsebinski in strukturni osmislitvi ne sledi zunanji intenzivnosti predstave.

Uporniški rokenrol brez prevoda
Podobno kot pri Kočovskem pomembno sooblikuje uprizoritev glasba, v živo izvajana na odru s skupino Foltin, je tudi Dino Mustafić k sodelovanju povabil skupino Jericho, ki v Rock'n'rollu nastopijo na zadnjem delu odra za žičnato ograjo. Znane skladbe Doorsov, Boba Marleya, U2, Rolling Stonesov, Queenov spremljajo igralsko zgodbo različnih poskusov upora proti represivnemu režimu od praške pomladi do padca Berlinskega zidu in enakovredno zavzemajo funkcijo upora, ki jo prinaša rokenrol. V Stoppardovo besedilo vpete osebne izkušnje, ki jih pripovedujejo igralci Kosovskega narodnega gledališča, odrsko dogajanje konkretizirajo na politične sisteme in upor albanskega naroda ter se končajo z optimističnim sporočilom o veri v svobodo, kar nakazuje tudi skladba Don't fuck with Albanians (Fuck off Europe). Žal pa je bilo ob tehničnih težavah, zaradi katerih smo predstavo v albanščini spremljali večinoma brez nadnapisov, sporočilo glasbe bolj ali manj edino, ki je v tokratnem primeru prispelo do gledalcev.

Vsi smo meso
Za petkovo presenečenje sta poskrbeli slovenska uprizoritev Mesnica v režiji Sabine Schwenner in madžarski Platonov Zoltána Balázsa. Glasbeno-gibalna Mesnica v produkciji gledališča Glej in festivala Ex Ponto se poigrava z vsakdanjimi, a aktualnimi temami, ki v javnosti vzbujajo nasprotujoča si mnenja, vse do ekstremnih stališč. Ustvarjalci se tako prehranjevalnih navad (vegetarijanstvo, mesojedstvo), družinskega zakonika in pogledov na družinske konstelacije in »uspešnosti« odigravanja ženskih ali moških vlog lotevajo prav v teh skrajnih pozicijah ter jih humorno prepletajo v zabavnem preigravanju različnih variacij, ki mehkobno drsi proti kritičnosti, v večji meri pa ironično izpostavlja absurdnost 'kontrapozicij' in vsesplošnega napadalnega odzivanja ter vmešavanja v »pravilne« načine življenja drugih.

Čehov v biljardnici
Gledališča Maladype (njihovo inventivno uprizoritev Büchnerjevega dela Leonce in Lena v Balázsovi režiji smo videli na lanskem festivalu Borštnikovo srečanje) je uprizorilo Platonov Čehova, besedilo, ki že samo po sebi potrebuje temeljit dramaturški poseg, saj bi zaradi svoje dolžine v celotni uprizoritvi trajalo kakih osem ur. Funkcionalno in koherentno zgoščeno besedilo o učitelju Platonovu, ki zapeljuje mnogo deklet, je tako dramaturško kot režijsko fokusirano na igralske kreacije in kompleksne medsebojne odnose. Dogajanje se zgošča okoli biljardne mize na središču majhnega odra, ki sicer temeljito omejuje sam prostor, a so ustvarjalci takšno omejitev izrabili kot potencial za raziskovanje zoženih možnosti, učinkovito uporabili postavitev in dodatne pomenske plasti same scenografije in rekvizitov v enem ter ob tem razvili razplasteno in kompleksno igralsko dogajanje. Platonov izstopi kot preplet donjuanovskega lahkoživega zapeljivca ter hamletovskega zbeganca in neodločneža v svetu brez smisla in ciljev, njegovi prijatelji, družabniki, prave in nesojene ljubimke pa skupaj z glavnim likom tvorijo kompleksno mrežo tega sveta, polnega duhovitosti in brezskrbnosti, a hkrati izgubljenosti in neorientiranosti. Uprizoritev, ki je odločno postavila svoje temelje in intenzivno zgradila večplasten svet raznolikih nians.

Romunski transvestiti na brazilskem trgu
Večplasten svet na popolnoma drugem koncu družbe prikazuje Trg Roosevelt v uprizoritvi romunskega Narodnega gledališča in režiji Rada Afrima. Besedilo nemške dramatičarke Dee Loher temelji na resničnem istoimenskem trgu v brazilskem velemestu Sao Paulo, naseljenem s prostitutkami, transvestiti in preprodajalci drog. Fragmenti življenj, ki se srečujejo in prepletajo na tem marginaliziranem družbenem robu, v nelinearni pripovedi združuje univerzalna družbena in osebna nasprotja, ki jih je Afrim na oder postavil v fragmentarni strukturi in prostorsko razpostavljeni režiji, zgodbene fikcije prepletel z izstopi v neposredne nagovore in pripovedovanje zgodbe, v igralsko dogajanje pa vpel glasbene točke. Uprizoritev v tem sledi skladnosti z njeno vsebino in v kontrapunktih išče pot do univerzalnega ljubečega tudi na skrajnem robu družbe, a se v prenosu realnosti na oder nekoliko skrha v podvajanju in preširokem zaobjemanju stvarnosti, zato pa odrska struktura ostaja le šibko povezana in nekoliko naluknjana.

Ex Ponto se je za letos poslovil. V prihodnje leto bo vstopil z vprašanji starih in novih vrednot. Do takrat pa: srečno pot in odločno moralno presojo!