Čeprav ruska policija uradno še preiskuje "več mogočih teorij", vodstvo gledališča Bolšoj verjame, da je bil Sergej Filin napaden prav zaradi svojega dela v največji baletni hiši na svetu. Moskovčan se je ansamblu Bolšoja kot plesalec pridružil leta 1988, marca pa je postal njegov umetniški vodja. Prej je bil na podobnem položaju v nekem drugem moskovskem gledališču. Direktor Bolšoj teatra Anatolij Iksanov je prepričan, da je bil cilj napada na direktorja baleta ustvarjanje nesoglasij znotraj gledališča, krivca pa "naj iščejo med tistimi, ki bi jim bilo ogrožanje vodstva gledališča v korist".

42-letni Filin naj bi Iksanovu v zadnjem času poročal o več sumljivih dogodkih - med drugim naj bi mu prerezali gume in vdrli v elektronsko pošto. Slavni baletni plesalec Nikolaj Ziskaridze, ki se je v preteklosti s Filinom že večkrat javno sprl, je v nedeljo na ruski televiziji napad obsodil, obenem pa namignil, da gre po njegovem mnenju za nekaj precej večjega kot zgolj (že skoraj tradicionalno) rivalstvo znotraj ugledne ustanove. "Od nekdaj obstajajo zgodbe o črepinjah v baletnih copatih, o metanju mačk na oder, o metanju metel na oder in tako dalje," ga povzema New York Times. "To je pač poseben del gledališkega življenja in v to se nihče ne vtika - a to je zgolj majhno huliganstvo v primerjavi s tem, kar se je zgodilo Sergeju. Zlivanje kisline človeku v obraz je pošasten zločin; tako mu ne izmaličiš zgolj obraza, ampak ga oropaš tudi poklica, življenja. To je pošastno."

"Rusija v malem"
Filin je v soboto, ko ga je v bolnišnici obiskal kulturni minister Vladimir Medinski, že izjavil, da se svoji službi umetniškega vodje ne namerava odpovedati - v gledališču pa obljubljajo, da tudi sami zanj ne iščejo zamenjave. Filinov predhodnik, gledališki veteran Jurij Burlak, je v intervjuju za časopis Izvestija zavrnil namigovanja, da so odnosi in profesionalnost v Bolšoju v zadnjih letih vse bolj razkrojeni. "Nikoli ne bi rekel, da je naša ustanova nekakšno nasilniško središče. Na slabše se je spremenila naša dežela kot celota; žal so se zaostrili odnosi med ljudmi. Vse skupaj ni samo nesreča za gledališče Bolšoj, ampak izraz ruskega življenja; to je naša dežela v malem."

Od partijske represije do novodobnega zvodništva
A naivno bi bilo misliti, da ples v najuglednejšem gledališču na svetu ne zahteva določenih žrtev. V sovjetskih časih je ustanova denimo delovala pod budnim očesom Komunistične partije; plesalce, ki so veljali za "politično nezanesljive", je bilo treba na gostovanjih v tujini pustiti doma.

S kapitalizmom so v devetdesetih nastopili novi časi: če gre verjeti razkritjem baletke Anastazije Voločkove - leta 2003 so jo odpustili, ker naj bi bila predebela -, se je vodstvo gledališča vedlo kot zvodnik: plesalke so ponujali za spremljevalke oligarhom na petičnih zabavah.

Krivdo za tragedijo Voločkova vali na gledališče samo: "V zadnjih desetih letih je vodstvo ustanovo počasi uničilo. Razmere postajajo bolj in bolj krute."

Še celo predlani dokončana prenova, ki je gledališču vrnila mogočni sijaj iz imperialnih časov, je potekala z zamudami in v senci obtožb korupcije; dela so v resnici potekala šest let, stroški pa narasli na več sto milijonov dolarjev. (In ko se je zavesa vendarle dvignila, se je prej omenjeni Ziskaridze potožil, da je novi Bolšoj videti kot "turški motel", ter opozoril na oblačilnice brez oken in neraven oder.)

Manjkal ni niti pornografski škandal
"Strupeno" ozračje je terjalo davek tudi po umetniški plati: konec leta 2011 je kariero v Bolšoju na klin obesil zvezdniški par Ivan Vasilijev in Natalija Osipova; pridružila sta se mlademu peterburškemu gledališču Mihajlovski. Istega leta je bil v "umazanih" okoliščinah prisiljen odstopiti tudi direktor Genadij Janin: po spletu so zaokrožile gejevske pornografske fotografije nekoga, ki mu je bil zelo podoben; nekdo jih je anonimno razposlal vsem umetnikom in drugim zaposlenim v gledališču.