V gledališkem listu so predstavo uvedli: "Raziskovala bo sovraštvo, ki ga rodi strah pred neznanim, analizirala bo človekovo in družbeno odvisnost od obstoja sovražnika. Naj bo to človek druge rase, narodnosti ali kulturnega okolja, človek s čudnim klobukom, sosed z boljšim avtom ali nekdo z bizarnimi idejami, vedno je nekje nekdo, ki nam zagotavlja oviro, po kateri merimo svoj sistem vrednot in pri njenem premagovanju pokažemo svojo veljavo. Ali res ne moremo živeti brez sovražnika? Pravila sožitja in prizanesljivosti temeljijo na tem, da sebe prepoznamo le v navzočnosti Drugega. Zakaj se nam torej Drugi zdi neznosen? Bo človek/človeštvo kdaj uresničilo misel Dostojevskega, ki pravi: 'Da bi se prepričali o lastni zdravi pameti, ni treba, da svojega bližnjega zapremo v norišnico'." Osnovna tema predstave je torej pojem neznanega "tujstva", ki se "raz-tuji" takoj, ko neznano sprejmemo. Tujec pa je tudi rdeča nit letošnje gledališke sezone v SNG-ju Nova Gorica.

Tujstvo najeda človeka in človeštvo
Režiser Ivan Peternelj in dramaturginja Tereza Gregorič sta za predstavo izbrala različne vrste besedil - od poetične drame Otroka reke Daneta Zajca do pesmi o tujcu, ki jo je zapisal Charles Baudelaire. Trije igralci in dva plesalca interpretirajo še Gregorja Strnišo, Ingmarja Bergmana in Williama Shakespearja. In Boštjana Videmška. Novinarja, ki je svet tujcev skozi dnevno časopisje približal nam vsem. Ki nam je pravzaprav nastavil ogledalo …

Režiser v intervjuju za gledališki list (avtorica Urša Adamič) razmišlja: "Obrazi tujca se vedno dotikajo njegovega notranjega sveta in ta ostaja enak. Baudelaire pravi, da tujec nima ničesar, njegova edina ljubezen so oblaki, on ljubi oblake, 'ki plavajo, tam doli, tam doli … čudovite oblake.' To je univerzalna oznaka tujca, torej nekoga, ki tam, kjer je, nima ničesar. Camusov tujec je odtujen samemu sebi in nima niti samega sebe. Ne ve, zakaj ničesar ne čuti, in ne ve, zakaj ne bi ubijal, čeprav ne čuti notranjega sovraštva, ne čuti ničesar. Pri Zajčevem tujcu je v ospredju njegov notranji svet. Je v nekem metafizičnem prostoru in se pogovarja z Reko, ki nenehno odteka. Zajčev svet je morbiden in metafizičen, izgubljen je v nekem medprostoru, kjer ni ničesar konkretnega. Tujec, o katerem govorijo uradniki, je prispodoba uradnega jezika. Ko se sam spopadam z birokracijo, me je groza. Soočen si s situacijo, v kateri se izgubiš v papirjih, dokumentih, formularjih …

V besedilu je tudi besedilo o pticah selivkah. Ptice niso tujke. To je vzporednica, ki jo bo gledalec prepoznal ali pa ne. Preseljevanje ljudstev je zgodovinski tok človeštva in zato govorimo v predstavi tudi o pticah selivkah. Migracije so del človeka že od nekdaj. Rimski imperij je propadel tudi zaradi tega, ker so začela vanj vdirati druga ljudstva, in to se dogaja danes. Evropa prav gotovo umira, ampak saj ima vendar vse svoj čas in navsezadnje svoj konec. Izumirajo rastlinske in živalske vrste, izumirajo civilizacije, ugašajo zvezde, vse je podvrženo minevanju. To ni pesimizem, tako je. Memento mori vedno prinaša globoko zavedanje, kaj je pomembno v življenju in kaj ne. Ljudje pa se včasih obnašamo, kot da bomo večno živeli."

Počlovečimo se!
Ivan Peternelj, igralec, plesalec, režiser in koreograf, se v novogoriškem gledališču prvič predstavlja v vlogi režiserja. Ustvarjati je začel že med študijem dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, ki ga je dokončal leta 1996. Po študiju je deset let ustvarjal v neodvisnih projektih, predvsem kot plesalec in igralec v plesno-gledališki skupini Betontanc in gledališču Muzeum, nastopal je tudi v filmih Eme Kugler. Leta 2003 se je zaposlil v Slovenskem mladinskem gledališču. Pod njegovim režijskim vodstvom so nastale uprizoritve Amado mio, Ribič in njegova duša ter Enajst tisoč batin (vse tri v koprodukciji z gledališčem ŠKUC) in Luna na cesti (v koprodukciji z Zavodom Bufeto). V Novo Gorico pa prihaja z režiserskim krikom "Počlovečimo se!" Ali kot je v enem izmed intervjujev dejal: "Dandanes ljudje potrebujemo prebujanje človečnosti. V človeku je veliko dobrega in veliko slabega. Jaz verjamem v dobro v človeku. V svojih predstavah ne želim slikati sveta, kakršen je – tega že dovolj dobro poznamo. Z njim želim spodbuditi, da prebudimo tisto, kar je dobro v nas." Temu klicu sledi tudi v novogoriški predstavi Kdo se boji črnega moža?

Tujci sami sebi doma in tujci pri nas doma
Igralci – Marjuta Slamič, Gorazd Jakomini, Ana Facchini in plesalca Michal Rynia ter Nastja Bremec – skupaj z režiserjem in dramaturginjo sledijo iskanju "tujstva". Ana Facchini: "V tej zgodbi so najpomembnejše besede in jezik velikanov slovenske ter tuje literature z globokim sporočilom, da je tujost v vsakem posamezniku, da si tujec lahko tudi doma, med sosedi, med svojci. Pomembno je, da s predstavo gledalcu ne vsiljujemo nekega svojega pogleda. Gledalec si lahko sam ustvari sliko." Dramaturginja Tereza Gregorič še poudarja: "Enako izrazno moč kot beseda in igra, imata v tej predstavi tudi glasba in luč na odru. In gib oziroma ples."

Res je, da predstava Kdo se boji črnega moža secira predvsem mentalno notranjost posameznika v družbi, toda aktualni begunski krizi se vendarle ne more izogniti. Režiser je v spremnem gledališkem listu povedal: "Bilo bi sprenevedavo, če tu ne bi našli vzporednic, saj je begunska kriza vseprisotna. Seveda na odru ne spregovorimo o konkretni situaciji, ker bi bilo banalno, bila bi zloraba aktualnosti, ki je zelo grenka. Umetnost mora sublimirati realnost."

O sprejemanju tujstva tudi Videmšek
V predstavi je režiser skupaj z dramaturginjo uporabil tudi tekste publicista in novinarja Dela Boštjana Videmška. Novinarja, ki je v gledališkem listu zapisal to, kar bi moral prebrati vsakdo. Njegove besede pa bi morali dojeti politiki … Navajam: "Med sirskimi begunci – večinoma je na begu srednji razred, ki si bežanje pred skoraj gotovo smrtjo lahko 'privošči' – je ogromno visoko izobraženih, urbanih mladih ljudi. Arhitektov, glasbenikov, inženirjev, strojnikov, učiteljev in profesorjev, biologov in kemikov … Ljudi, v katerih bi se morala Evropa, če bi le premogla vsaj kanček empatije in zgodovinskega spomina, že na daleč prepoznati. Ljudi, ki bi jim Evropa, če bi želela dobro beguncem in sebi, morala na stežaj odpreti vrata. Ljudi, ki na dolgem pohodu proti svobodi bijejo eno najpomembnejših bitk našega časa.

Bitko za preživetje ideje odprte in humane Evrope. Bitko, ki jo bijejo namesto nas in namesto evropskih elit in nas na dolgem in tveganem pohodu proti Evropi učijo osnov boja za človekove pravice. Bitko, ki jo bijejo brez orožja. Bitko, ki jo bijejo na pogon poguma in sle po preživetju. Bitko, ki je v svojem bistvu revolucionarna, saj lahko Evropo dejansko spremeni – na bolje. Begunci, ki z dojenčki v naročju prestopajo meje, plavajo čez nevarno Sredozemsko morje, plezajo čez zidove, 'preživijo' policijsko nasilje, protestirajo proti madžarski skrajno nehumani (proti)priseljenski in (proti)begunski politiki, s pohodom iz Budimpešte proti avstrijski meji skrajnega desničarja Viktorja Orbana prisilijo, da jih do meje odpelje z avtobusi, in preživijo nehumanost in prestrašenost slovenske države, so edino pravo osvobodilno gibanje našega časa; predstavljajo nekaj globoko revolucionarnega.

Še več: begunci na dolgi in tvegani poti proti Evropi so gibanje za državljanske pravice (Civil Rights Movement) našega časa. Kako globoko hvaležni bi jim morali biti … Da imam izbiro. Vedno. In povsod. Da imamo izbiro. Vedno. In povsod. Hvaležni bi morali biti. Tako zelo. Tako ves čas."