Elena Volpi, članica ansambla Lutkovnega gledališča Maribor (LGM), ki je s temo Ustvarjanje za otroško publiko doktorirala iz teorije lutkovnega in alternativnega gledališča na gledališki akademiji DAMU v Pragi, bo v pogovoru z naslovom Gledališče in vzgoja v dialogu, spregovorila o specifikah ustvarjanja za otroke z vidika gledališkega ustvarjalca. Njeni razmisleki so podprti s sodobnimi nevrološkimi spoznanji in pedagoškimi pristopi.

V torek, 7. februarja 2023, bomo v studiu gostili Eleno Volpi.

Kaj so po vašem mnenju in izkušnjah elementi kakovostnega umetniškega dela za otroke, tisti gradniki, ki pri otroku sprožijo odziv?
Najprej neprestano raziskovanje svojega medija in razvijanje lastne ustvarjalnosti. Za otroke res ni dobro kar vse po vrsti, če ne bodo znali izraziti nelagodja, še ne pomeni, da ga ne bodo čutili. Potem pa je pomembno, da smo pri tem čim bolj osebni in iskreni – da se ne pretvarjamo, kako nam je vse jasno, temveč k pojavom vedno znova pristopamo z otrokom lastno radovednostjo in iskreno željo razumeti. Na koncu se bomo iz tega sami največ naučili.

Kaže prinesti umetnost že v zibko?
Mogoče ne ravno naravnost v zibko, da ima otrok sploh možnost pokazati, kaj mu prija in kaj ne. Zato pa jo lahko vnesemo v okolico; umetnost v vsako gospodinjstvo! Pa ne z nekim skritim utilitarističnim namenom vzgojiti super človeka. Preprosto zato, ker je to naša naravna potreba. Od najstarejših kultur naprej je bila umetnost normalen del vsakdana, ker v skupnost vnaša lepoto, razumevanje, humor, ustvarjalnost in sproščenost. Umetnost blaži dušo. Dobro se počutimo in srečni smo, kadar znamo drug z drugim doživeti nekaj lepega. V takem okolju bo tudi otrok popolnoma drugače odraščal.

Kakšna drža do otrok in do umetnosti ustvarjalcu omogoči oblikovati dobro predstavo?
Otrok ne smemo podcenjevati in moramo zaupati, da se tudi njih umetnost globoko dotakne. Torej se jim trudimo ponujati umetnost, ne pa recimo spakovanja ali moraliziranja.

Kako lahko ustvarjalec med predstavo zavaruje ranljivi čustveni svet otrok?
Bistveno pri samem ustvarjanju je, da res vemo, o čem govorimo in kako to na otrokom primeren način izrazimo. Ne moremo jih izpostaviti nečemu, kar sami doživljamo kot težavo, nato pa jih temu kar prepustiti. Otroci ne morejo sami predelati čustev, ki jih še ne razumejo – tukaj je od etične in moralne drže umetnika odvisno, kako bo svojo temo na umetniški način "razložil", bolje rečeno izrazil. Pomembno pri tem je tudi, da jim pokažemo določeno pot katarze, razrešitve, smisla. To ni znak šibkosti, naivnosti. Ravno nasprotno, največ dela in razumevanja zahteva, za otroka pa ravno to pomeni, da bo v varnem okolju in skozi estetsko doživetje lahko začel sam vzpostavljati povezave. Včasih bo nato presenetil z uvidi, na katere sami niti pomislili nismo.

Vsi otroci, sploh malčki, še ne zmorejo uprizoritvenega koda klasične gledališke postavitve – spremljanja predstave v tišini, v avditoriju. V tujini za malčke že dlje časa obstajajo koncepti t. i. relaxed performance. Gre za ustvarjanje varnega in inkluzivnega prostora za vse tiste, ki klasičnega koda ne zmorejo. Kakšen je vaš pogled na dostopnost umetnosti najmlajšim in tudi ranljivim skupinam, otrokom s posebnimi potrebami, denimo? Je za ta občinstva v našem prostoru dovolj poskrbljeno? Bi lahko še kaj izboljšali, drugače osmislili?
Manjši ko je otrok, več ko ima potreb, pomembneje je, da svoje delo delamo z občutkom, ljubeznivo, spoštljivo, da otroka vzamemo resno. Pomembno je tudi, da sebe ne jemljemo preresno. To pomeni, da smo prilagodljivi in nevsiljivi. Otroci ne ravnajo vedno po kodu – vzemimo to kot dobro lastnost. Lahko se naglas smejijo in sprašujejo, ne da bi jih nekdo takoj utišal. Če otrok joka in ga je strah, ima vso pravico predstavo zapustiti. Če ga bo naša umetnost zanimala, se ji bo približal. V otroke se ne sme riniti, tudi z najboljšimi nameni ne.

Kako pomemben je kakovosten jezik v delih za otroke? Kako bi ga opredelili, opisali?
Lutkovna in gledališka umetnost nasploh sta odlični v smislu, da komunicirata "v mnogoterih jezikih", prav tako kot otrok. Sporočata skozi zvok, gib, likovno podobo, z besedo. Vse to je zunanja oblika sporočila, prav kot v vseh drugih oblikah ustvarjanja pa je bistveno, da je za vsakim od teh jezikov jasna misel, ki ima rep in glavo: kaj točno smo hoteli povedati? Zakaj? Komu? O kakovosti govorimo, ko se zunanja in notranja oblika smiselno povežeta v novo celoto. Kot pravi pesniški moto Borisa A. Novaka, "naj zven pomeni in pomen zveni".

Pogovor z naslovom Gledališče in vzgoja v dialogu poteka v okviru mednarodnega projekta B-AIR, v ciklu B-AIR LAB, ki ga sofinancirata Ustvarjalna Evropa in Ministrstvo za kulturo RS in je del serije spletnih seminarjev, predavanj, pogovorov in okroglih miz, namenjenih razpiranju razmislekov o pomenu umetnosti in domišljije, glasbe, ustvarjanja in poslušanja ter pripovedovanja zgodb; za kakovosten otroški razvoj.