Ljubljano je tako obiskalo približno 160 plesnih producentov, direktorjev, programskih vodij in festivalskih selektorjev z vseh koncev sveta in skorajda 100 umetnikov ter si skupaj z domačim občinstvom v treh dneh ogledalo dvaindvajset predstav evropskega sodobnega plesa iz trinajstih različnih držav. Vseevropska mreža Aerowaves deluje od leta 1996, ko se je takratni vodja londonskega plesnega centra The Place John Ashford ob številnih posnetkih predstav, ki so mu jih pošiljali ustvarjalci, povezal s strokovnimi kolegi, da bi po različnih krajih predstavljali dela mladih, perspektivnih in neodvisnih ustvarjalcev. Letošnja predstavitev je prva festivalska edicija, kjer so se v strnjenem času in na enem mestu predstavili vsi izbrani ustvarjalci.

Devetnajst predstav, dolgih od 15 do 40 minut, so člani mreže Aerowaves izbrali izmed skorajda 600 prijavljenih predstav, dodali pa so jim še tri kratke predstave, ki so navdušile pretekla leta. Festivalski izbor, ki se ne ozira na zastopanost iz posameznih držav, ampak zgolj na umetniška merila, sicer posebne, samosvoje usmeritve v umetniškem smislu nima, je pa opazna želja po "izogibanju introvertiranim sodobno plesnim predstavam" in vključevanju del, "ki so bolj ali manj odplesana", kot pravi Ashford. Z eno ali dvema izjemama je festival usmerjen v ples kot gibanje v klasičnem pomenu, z manj odvodi plesnega v njegovo zanikanje, ustavljanje ali konceptualizacijo. Znotraj takega okvirja pa je festival predstavil zelo raznolike plesne usmeritve.

Uspešnice preteklih let
Kratek solo Silvie Gribaudi V prostem slogu je domiselna in izčiščena transformacija osebe na odru od njene zadrege in nelagodja, prek samozavestne performerke, ki obvladuje tako oder kot avditorij, do duhovite filmsko-burleske podobe, ki lovi osvetljeni krog žarometa, ta pa se ji izmika. Duhovita in slikovita podoba, ki preigrava vse od skrivanja pa do lovljenja pozornosti in uživanja v soju žarometov, ne govori le o umeščenosti telesa na odru, ampak razkriva naše vseživljenjsko mesto pogleda, kjer koli že smo. Alexis Fernández in Caterina Varela, ki delujeta kot skupina La Macana, v svojem duetu Pridi pritečeta iz občinstva, se vabita s preprostim gibom roke, se približujeta drug drugemu ter oddaljujeta. Nepretenciozno in virtuozno izrisan odnos v enakomernem porazdeljevanju moči, ki se izmika spolnim opredelitvam, temelji na dveh samostojnih in trdnih osebnostih in plesalcih, za katera se zdi, kot da sta enako sama svoja kot drug z drugim ter v tem tvorita jasen plesni izraz izmenjujoče se komunikacije.

Na presenečenju in smehu gradi svoje delo z naslovom Predstave danska skupina Club Fisk, ki se sprašuje, kaj se zgodi z našo izkušnjo umetniškega dela, kadar nam vnaprej pojasnijo, kaj se bo zgodilo. Po natančni razlagi koncepta – način giba in na tablo zarisani prostorski potek njunega gibanja – sama izvedba vseeno preseneti s komičnostjo, ki prerašča v grotesknost, presenečenje in smeh občinstva pa naraščata s ponovitvijo istega postopka v različnih preoblekah – najprej v erotičnih in nato v kostumih velikih ter nerodnih živali. Presenečenje ob nenavadnih domislicah in prikupno igrivih podobah z nasilnim vdorom nečesa absolutno smešnega prevzame vso pozornost ter plesalki postavi predvsem v vlogi zabavljačic.

Tudi plesno-koreografske refleksije
Izredno duhovita ter z izdelano in natančno idejo uprizorjena je Allege Nemca Clémenta Layesa (Public in Private). Layes na odru nastopi oblečen v kombinezon in opremljen s plastenkami vode, kozarci, vedrom, malo lončnico, tablo s kredo ter cunjo. Na prvi pogled se zdi kot delavec, ki bo uprizoril lekcijo ekologije, namesto tega pa pred občinstvom izriše igrive in premišljene variacije prelivanja vode s vsakokratnim ciljem zalitja lončnice, s čimer pa seže zunaj konkretnega. Ob tem »preprostem« dogajanju dvojno tematizira samo plesno in koreografsko dejanje; po eni strani z vnaprejšnjimi (koreografskimi) navodili, kakšna bo posamezna pot vode do lončnice, ki jih sproti riše na tablo, in naprej z »omejitvenim« elementom, s katerim so preprosta dejanja veliko težje izvedljiva – na glavi namreč ves čas nosi kozarec, zaradi česar prilagaja gibanje in držo telesa. Igriva in komunikativna izvedba, odprta v mogočih razumevanjih, doseže nov nepričakovan vrhunec na točki, ko namesto zaključka Layes kot »nori znanstvenik« razloži svojo teorijo o pravkar videnemu odrskemu dogajanju, kjer vsak predmet in vsako dejanje zavzema svoj pojem (kozarci so mehanika, voda energija, polita voda ocean, krpa, s katero briše tablo, sanje itd.) in te logično in domišljijsko spretno kombinira v nove filozofske pojme ter koncepte.

Razkrivanja koreografskih napotkov se duhovito lotevajo tudi Dog Kennel Hill Project v delu Hudič in podrobnosti. Koreografinja na odru dobesedno usmerja in daje napotke plesalcu, pri čemer njegovo gibanje postopno reducira na golo mirovanje, že kar avtokratsko mučenje plesalčevega zgolj izvajalskega telesa pa podčrtava z zahtevo odbleska v njegovih očeh, ki naj izžarevajo njegovo prezenco. Razkrivanje plesnega ustvarjanja lahko beremo tudi kot inteligentno in ironično refleksijo konceptualnih zahtev sodobnega plesa, po katerih ples vedno bolj izginja, nadomeščajo pa ga različni koncepti in avtoreferencialni ter pogosto hermetični impulzi. A Britanci ne ostajajo le pri razgradnji paradoksov plesnega ustvarjanja, ampak se z navodili občinstvu, nekakšnim učenjem njegove živosti prek navdušenega vzklikanja in aplavdiranja ter glasbena izražanja nezadovoljstva nad odrskim dogajanjem cinično polotijo tudi odnosa med občinstvom in ustvarjalci. Dekonstrukcija odrskega postajanja in njegove dopolnjujoče se enitete v odzivu občinstva se zlije v »popolno točko« - mesto, kjer predstava regulirano napove svojo popolnost, ki jo prepozna tudi naučeno občinstvo. S takim poigravanjem vidnega in njegovega ozadja pa ustvarjalci spretno postavljajo vprašanje, kaj je na odru ali v avditoriju sploh še pristno in zakaj to početi?

Svojevrstno razkritje lastnega ustvarjalnega delovanja poda Rafal Dziemidok (skupina Koncentrat) v predstavi Ledena plošča, kjer dobesedno pojasni svoj proces ustvarjanja, iskanja navdiha, izločitve dveh vrst giba, ki jih variira v prostoru (zgoraj, spodaj) in času (počasi, hitro) ter tako izdela osem fraz. Učna ura v sklopu povedanega in prikazanega z vključitvijo samoanalize in kritične avtorefleksije v iskanju pomenske umestitve razgrne iskreno izpoved, ki svoj pomen išče na meji med analitiko in osebnim.

Plesna estetika
Skupina Danshuis Station Zuid v predstavi Razdri prikazuje valujočo plesno energijo hiperaktivnega družabnega omrežja, nemirnih in utripajočih teles, ki v prazni beli scenografiji poudarjajo predvsem estetiko telesa ter giba v prostoru. Predstava je občinstvo vsekakor navdušila z lepoto gibajoče množice teles, a zdi se, da ta le afirmativno pokimava hitrostni zmedenosti današnjega sveta, lepota pa se razpršuje v praznini brez sidrišča. Podobno na črno-beli estetiki gradita svojo predstavo Tvoje oči Albert Quesada in Vera Tussing. V črnih oprijetih kombinezonih, ki prekrivajo tudi celotno glavo in obraz, posamezna identiteta izgineva v temnih postavah in igri njunih senc na belem platnu v ozadju, kjer se skozi njune stike in ločevanja izrisuje odnos med dvema, in drugič med pomnoženimi sencami. Gibalno dovršeni gib določa tudi odnos med dvojico moških, madžarskih plesalcev v predstavi Ferenca Fehérja Tao te, živahen portret moškega tovarištva, kjer že naslov, prevzet po starem kitajskem besedilu Tao te Ching, ki govori o vladanju in vodenju ter o spoznavanju naše lastne narave, določa plesno vsebino moškega boja in preigravanja ter temu ustrezen način giba, dinamičen, nihajoč med tovarištvom in tekmovalnostjo. Gibalno izbrušen Duet 012, v katerem povezujeta svoj 12-letni intimni in ustvarjalni odnos, sta predstavila tudi slovenska plesalca Rosana Hribar in Gregor Luštek, ki sta pred mesecem zanj prejela najvišjo oceno občinstva slovenskega plesnega festivala Gibanica.

Urbane množice
Podobno kot Danshuis Station Zuid se tudi francoski Cie Wejna s predstavo Mreža ukvarjajo z množico, v kateri hitrost življenja križa naše poti in jih ločuje, pri čemer se tvori mreža oziroma vzorec, ki je pri skupini Cie Wejna natančen geometrijski vzorec strogo usmerjenih linij, v gibu sicer natančno izveden, a gledalcu ponuja le razbiranje ponujenih vzorcev in nikakršne umestitve ali problematizacije. Madžarski kolektiv BLOOM! že z naslovom svoje predstave nakazuje kraj odrskega dogajanja – mesto, kjer vsi hitijo in se vsi hitro izgubijo. Mesto, kjer se plesalci že na začetku popolnoma razgalijo (slečejo) le zato, da se lahko nato spet oblečejo in kot kontrast zaigrajo »spodobne« javne persone, ki preigravajo različne pozicije etičnih, spolnih, osebnostnih ali drugih zavednosti z njihovim ironiziranjem vred. V drugačni vlogi srečamo nacionalne elemente v živahni in dinamični predstavi grške Aerites Dance Company: d.opa! (dopamini post-Atencev), kjer mlado in urbano dogajanje na atenskih ulicah z nacionalnostjo gradi svojo identiteto, z nekaterimi zanimivimi nenadnimi ironičnimi preobrati pa problematizira predvsem urbani trušč.

Osebno tudi iskreno?
Osebnim, miniaturnim temam se posvečata plesalki Roser López Espinosa in Maria Campos Arroyo v predstavi Miniatura. Telo ali njegov posamezni del tvorijo projicirano scenografijo, po in ob kateri se giblje telo druge plesalke. Telo, odvisno od virtualnega sveta, prikazuje osebno zgodbo vsakdanjih detajlov in omejitev. Marco d'Agostin v Vijolični osebno iskreno izpoved usmerja v dvojnost erotike in bolečine skozi ambivalentno doživljanje te dvojnosti – užitka in trpnosti v obojem. Drzno iskrena, a ponekod v vsebinski izpovednosti premalo izčiščena in nekoliko naivna izpoved. V tem smislu podobno iskrenost, čeprav nekoliko naivno in premalo formalno premišljeno, najdemo v izpovedi, ki raste iz osebne bolečine oz. nemožnosti sprejemanja družbenih laži, zakritih za kodi ustreznega obnašanja, ki jo v plesno-igralsko-glasbeni uprizoritvi Zdravo! Ime mi je … uprizarjajo trije glasbeniki in dve plesalki pod vodstvom Cecilie Moisio. Tereza Lenerová in Einat Ganz v delu Spremenljivo osebno polje zavrtita okoli lastnega odnosa, srečanja dveh prijateljic in v nekaterih duhovitih domislicah, a tudi drugih neizdelanih in šibkih prizorih preiskujeta načine tega odnosa glede na njune osebne značilnosti ter razlike.

Svojstveni svetovi
Nenavadno lekcijo prepletenosti gibanja in zvokov ponudi švedska predstava Stvari Alme Söderberg, kjer se zvoki gibov in gibi zvokov stapljajo v eno. Dinamični gibi, ki jih podčrtuje z onomatopejskimi zvoki in šumi, pesem, ki se meša z govorom in intenzivnim telesnim izrazom ene same osebe, lahkotnim, a natančnim in silovitim. Camille Mutel je v Izbruhu pozabe golo telo kot razstavljeni predmet, izginjajoči subjekt, ki prav v svojem izginevanju postaja univerzalen. Rodrigo Sobarzo v Rudarjenju predano in natančno raziskuje avtistični subjekt kot neciviliziran, napol živalski, a popolnoma zavzet z lastnim fokusom. Nenadzarovanost subjekta, ki pa za izvedbo potrebuje popoln nadzor in velik napor, ustvarja svojevrsten paradoks, skozi katerega se izraža mučna groza, nihajoča v lepoto in vero in zopet nazaj, ter se v drugem delu, ko telo izstopi iz lastnega sveta, prevesi v lepe sanje in nato njihovo razbitje.

Žensko–moški konec
Festival se je skelnil z ženskim in moškim pogledom, a medtem ko smo v Ravnovesju skupine Cía Daniel Abreu gledali odplesane vinjete treh žensk, v katerih je bilo prepoznati moški pogled (koreograf Daniel Abreu), je bila predstava Yossija Berga in Odeda Grafa z naslovom 4 moški, Alica, Bach in jelen absolutni naval testosterona in mačističnega kaosa, v kar pa so štirje moški plesalci vpletli precejšnjo mero ironije in črnega humorja ter s takim relativiziranjem lastnih ultimativnih moških vlog v zabavni maniri sklenili festival.

Spring Forward odhaja, Ljubljana ostaja v plesni pomladni prebuditvi
Ljubljana – če sodimo po zadnjem mesecu, v katerem so potakali kar trije festivali sodobnega plesa: bienalni festival najboljših slovenskih predstav Gibanica, potujoča plesna manifestacija Pajek in zdaj še Plesna Vesna – postaja skorajda prava plesna prestolnica. S tokratnim valom mednarodnih plesnih gostovanj se Ljubljana vsekakor vpisuje na evropski plesni zemljevid kot prepoznavno mesto. Ne le slovenska Gibanica, Ljubljana očitno postaja mesto, ki omogoča strukturo za mednarodne sodobno plesne platforme. Na tem mestu je vsekakor pomembno opozoriti na prostor, ki ga je pod svoje okrilje dobil Zavod En Knap – Španski borci so gostili tako festival Pajek kot del Plesne Vesne, En-Knap pa je tudi producent Plesne Vesne. Plesno infrastrukturo lahko razumemo kot tisti dejavnik, ki bo tudi prostor domače sodobno plesne produkcije prevetril in odprl navzven, tako v domači produkciji kot v morebitnem povezovanju, širjenju zunaj nacionalnih meja in njeni prepoznavnosti na tujem. Prav nič pa ne bo škodil niti občinstvu, ki mu priložnosti za vpogled v (izbrane) tuje produkcije niso dane v neomejenih količinah. Prihodnje leto bo Spring Forward potekal v enakem času (prvi pomladanski konec tedna), v mestecu Bari v Italiji, saj naj bi vsako leto zaživel v drugi državi. V Slovenijo pa že aprila prihaja Balkan Dance Platform. In želimo si, da bi Spring Forward (ime predstavlja tako ponovno rojstvo in novo rast gibanja kot pomladno prestavitev ure) nekaj svojega pomladnega, optimističnega duha pustil tudi pri nas – da bi se to, kar se je letos rodilo, dejansko gojilo in nadaljevalo v živahno plesno dogajanje.