Leta 1952 v Bitoli v Makedoniji materi igralki in očetu režiserju rojeni Goran Stefanovski je veljal za enega izmed najmočnejših dramskih glasov na evropskih tleh, ob dramskih besedilih je napisal tudi nekaj filmskih scenarijev, televizijskih dram in nadaljevank. Njegova bibliografija pa obsega tudi eseje in znanstvena dela.

Po diplomi iz angleškega jezika in literature na Filozofski fakulteti v Skopju je študiral dramaturgijo na Akademiji dramskih umetnosti v Beogradu, kjer je tudi magistriral. Na karierno pot je stopil na televiziji, bil je tudi asistent na skopski Filološki fakulteti.

"Pri pisanju pomembne osnovne sestavine"
Na skopski Akademiji za gledališko umetnost je Stefanovski leta 1986 odprl oddelek za scenaristiko in bil naslednjih 12 let tam tudi redni profesor. Predaval je tudi v ZDA in na Norveškem, vendar je glede poučevanja dramatike dejal: "Kot pri kuhanju so tudi pri pisanju pomembne osnovne sestavine, recepti pa se spreminjajo. Te osnovne sestavine so - kdo, kje, kdaj, zakaj ipd., o tem se da predavati."

Leta 2003 je sledila selitev v Canterbury v Veliki Britaniji, kjer je sprva predaval na tamkajšnji univerzi. Pozneje je postal svobodni pisatelj, bil je član mednarodnega združenja PEN in Evropskega kulturnega parlamenta. Od leta 2004 je član Akademije znanosti in umetnosti Republike Makedonije.

Odpiranje novih prostorov dramskega izražanja
Za svoje delo je je prejel več lovorik, med drugim nagrado Staleta Popova in dvakrat Sterijevo nagrado. Leta 2007 pa so ga ovenčali z nagrado vilenica ter s tem nagradili najboljše v makedonski dramski književnosti in enega najmočnejših evropskih dramskih glasov, hkrati pa žanru drame namenili več pozornosti in tako odprli novo poglavje Vilenice. Njegovo delo je prebudilo pot celotne makedonske dramske književnosti in odprlo nove prostore dramskega izražanja, v makedonsko dramo pa je vnesel dih sozvočja med tradicionalnim ter sodobnim in univerzalnim, so takrat zapisali v obrazložitvi nagrade.

Pri Stefanovskem se dramska dejanja dogajajo na ravni dialoga, na ravni jezika, zato njegove drame učinkujejo ne le kot odrska umetnost, ampak tudi kot bralna. V diskurzu junakov se kaže njihov odnos do zgodovinske, resnične, fiktivne ter kozmične plati dogodkov in čustev, je v obrazložitvi nagrade zapisala pesnica Lidija Dimkovska, ki meni, da je Stefanovski eden najmočnejših dramskih glasov v Evropi. Vilenica tako nagrajuje tudi dramo kot literarni žanr, ki si zasluži več pozornosti, kot so ji jo naklonili do zdaj.

"Drame Stefanovskega so od vsakogar od nas, so tako makedonske kot globoko univerzalne, so zmeraj realistične in aktualne," je o njegovih dramskih delih zapisala Dimkovska. Ameriški teoretik James McKinley o njegovi poetiki meni, "da sta politika in zgodovina postali utelešena lika", v njegovem opusu pa je navzoč tudi samokritičen humor o lastni naciji, Balkanu, črno-beli zgodbi Vzhodne Evrope in mitu Zahoda.

Prisoten tudi na slovenskih odrih
Drame Jane Zadrogaz, Črna luknja, HI-FI, Bakanalije, Sarajevo, Divje meso, Hotel Evropa, Let na mestu in Tetovirane duše so nekatera od njegovih najbolj znanih del. Drame Let na mestu, Hi-Fi, Bakanalije, Tetovirane duše, Figurae Veneris Historiae in Odiseja so doživele uprizoritve tudi na slovenskih odrih. Leta 2008 pa je pri Cankarjevi založbi izšla četverica njegovih dram v slovenskem prevodu Aleša Mustarja: Divje meso (1979), Tetovirane duše (1985), Hotel Evropa (2000) in Demon iz Debar Maala (2006).

Po poročanju portala Blic je Goran Stefanovski umrl po kratki, a hudi bolezni v starosti 66 let.

Leta 2014 je v oddaji Oder spregovori o tehnikah, ki piscu pomagajo pri procesu pisanja dramskih besedil.

Leta 2012 so Gorana Stefanovskega gostili v Mariboru v okviru Evropske prestolnice kulture (EPK).