Premiera predstave Boško in Admira v režiji Žive Bizovičar bo drevi ob 19. uri v dvorani Pošta Slovenskega mladinskega gledališča (SMG). Režiserka je v ospredje predstave postavila fotografijo objetega mrtvega para. Gre za motiv, ki sproža razmislek o vojni fotografiji kot polju več konfliktov in tudi o aktualnih etičnih dilemah.

Admira in Boško v medijih postaneta sarajevska Romeo in Julija
Potem ko sta le nekaj metrov pred mejo med poskusom prečkanja mostu Vrbanja, ustrelil ju je še danes neznani ostrostrelec, je prizor objetega mrtvega para v svoj objektiv ujel ameriški fotograf Mark H. Milstein. Z novinarskim kolegom Kurtom Schorkom sta ju kljub nasprotovanju družin poimenovala sarajevska Romeo in Julija. Iz tragične smrti mladega para sta ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa simbol ljubezni, ki jo je zatrla vojna, piše v napovedi predstave.

Režiserka je pri snovanju predstave izhajala iz knjige Susan Sontag Pogled na bolečino drugega (v izvirniku Regarding the Pain of Others) iz leta 2003. V njej avtorica teoretizira o vplivu vojnih fotografij in posnetkov ter premikih, ki jih sprožijo. Ob usodi Admire in Boška je razmišljala tudi o njuni zgodbi, položajih novinarja in fotografa ter nezmožnosti ugotovitve, kdo je odgovoren za njuno smrt.

Apatično spremljanje vsakodnevnih grozot
"Ne gre za oživljanje in podoživljanje nečesa, česar absolutno ne moremo razumeti, ampak za neko faktično reprezentacijo dogodka, prek katerega dobimo občutek vseobsegajoče groze in nerazumevanja tovrstnih zgodb," je poudarila režiserka. Ob tem je osvetlila tudi lastni položaj in položaj vseh, ki vsakodnevne grozote spremljajo nonšalantno ali apatično.

V gledališkem listu je mogoče prebrati še besede Žive Bizovičar, da se kot človek v sistemu blaginje ne more odreči družbeni odgovornosti do sveta in se hkrati ne zavedati, da je njena blaginja odvisna od trpljenja drugih. "Ne obravnavati tem, povezanih z grozo, ki je sama ne doživljam, zagotovo ni rešitev. Hkrati pa se mi zdi nujno, da se kot avtorica vsebin spoprijemam z dilemami, vprašanji in nenehnimi občutki sramu in krivde," je pojasnila režiserka.

V predstavi igrajo Kaja Petrovič, Primož Bezjak, Nataša Keser, Boris Kos in Stane Tomazin. Igralka Petrovič, ki nastopa v vlogi Almire, je kot sporočilo predstave poudarila kontemplacijo vojne in našega odnosa do nje. Po njenih besedah je v predstavi čutiti nostalgijo po nekdanji skupnosti in nenehno spoprijemanje s krivdo.

Za dramaturgijo je poskrbel Nik Žnidaršič, za scenografijo in video Dorian Šilec Petek, za kostumografijo Nina Čehovin, za glasbo in oblikovanje zvoka Gašper Lovrec ter Andrej Hajdinjak za oblikovanje svetlobe.