Pri ustvarjanju predstave so prepletale elemente andaluzijskega in balkanskega romskega sveta, središče njihovega navdiha pa je bila romska ženska.

Začetki nastajanja projekta Boginje so pravzaprav v projektu Lorca, ti in jaz, ki sta ga marca zastavili plesalka in koreografinja Urška Centa ter pevka in glasbenica Katja Šulc v Pocket Teatru. Njun projekt v sodelovanju z Robertom Jukićem, ki je temeljil na poeziji in flamenku, je v naslednjih mesecih prerasel v plesno-glasbeno predstavo, pri kateri sta k soustvarjanju povabili še vizualno in glasbeno perfomerko Kuklo, ki skozi zvok in podobo vstopa v polpreteklo zgodovino Balkana in njegov fatalizem, ter plesalki sodobnega plesa, Anomario Bagarić in Tino Habun.

Vse skupaj so se podale v sopostavljanje, prepletanje in stikanje Andaluzije in Balkana, sodobnega plesa in flamenka, ženske v odnosu do sebe, ženske v odnosu do drugih žensk – vse to v znamenju upora proti stereotipom, mačizmu in šovinizmu. "Začne se s tipanjem v neznano, iskanjem osebnega izziva, prihaja pa do nepričakovanih rezultatov," je v pogovoru za MMC razložila Centa, ena najbolj prepoznavnih slovenskih plesalk flamenka.

Poleg ženske peterice so del predstave še glasbeniki, ki bodo na odru Kina Šiška z živo glasbo dajali zvok svetovjem Boginj, to so Robert Jukič na kontrabasu in električnem basu ter andaluzijski violinist Victor Guadiana in Murat kot beatboxer.

Intervju z vsemi petimi ustvarjalkami si lahko preberete spodaj.

Kdo so Boginje?
Centa: Poimensko boginje ne obstajajo. Boginje so ženske, ženska podoba, ženske kot fascinacija in kot naše ustvarjalno izhodišče. Ime v calóju, jeziku španskih Romov, smo izbrali, ker črpamo iz materiala o ženskah iz svetov Romov, predvsem tistih iz Andaluzije, in tudi z Balkana. S Katjo sva se marca letos povezali v in začeli ustvarjati projekt Lorca, ti in jaz, skupaj še z Robertom Jukičem, ki temelji na poeziji in flamenku. Od tam dalje naju je popeljalo. Katja že več let obsežno raziskuje tradicijo in kulturno izročilo Romov z Balkana, iz Vzhodne Evrope, jaz pa že več let ustvarjam v flamenku, živela sem Španiji, sem povezana s tem svetom. Našli sva veliko skupnega tem svetovom, veliko umetniškega materiala, iz katerega lahko črpava.

Šulc: Videli sva, da je gradivo obsežnejše od stika v Pocket Teatru, kjer sva projekt izvajali. Obe sva pomislili na predstavo in vpletli še preostalo ekipo. Poleg plesalk Anamarie in Tine sva zraven povabili tudi Kuklo. Obe s Katarino sva iz Krškega, kjer so Romi zelo prisotni, Katarina je z njimi tudi delala. Zanimivo je bilo prepletati izkušnje in poglede vseh treh – skozi spoj andaluzijskega in balkanskega romskega sveta.
Centa: Pomembno mi je bilo, da simbolika predstave uporablja številko tri, torej tri ustvarjalke, tri podobe. Hotela sem združiti te podobe iz različnih svetov, zato sem povabila Kuklo, ker ustvarja na čisto drugačen način od tistih, s katerim sem kadar koli prej imela stik. Tudi njeni tematiki pa sta Balkan in ženska.

Kako pa poteka nastanek predstave s petimi ustvarjalkami, ki se prej niso med seboj poznale?
Centa: Funkcionalno formiramo dva trikotnika, prvi, glasbeni, je med mano, Katjo in Kuklo, drugi pa med mano, Anomario in Tino, kjer smo vse plesalke. Ustvarjalno delo je tako ločeno, združuje pa se v raziskovanju. Projekt smo začele delati v Cádizu, belem mestu na jugu Andaluzije, kamor smo šle julija za dva tedna, da bi tipale, kako lahko tujo kulturo uporabimo kot nam lastno ustvarjalno izhodišče in v katero smer nas pri vsem tem nese. Veliko glasbenih in plesnih slogov je treba združiti, da ustvariš nov jezik iz vseh teh svetov. Prihaja do nepričakovanih rezultatov in začne se s tipanjem v neznano, iskanjem osebnega izziva.

V Andaluziji ste se tudi vse šele spoznale. Kam vas je odneslo?

Šulc: Najprej na rezidenco Centro de arte flamenco La merced v Cádizu, zatem na andaluzijsko podeželje in na koncu v Jerez de la Frontera. V srčiko flamenka torej, kar je bil res pristen stik z Andaluzijo, ključen za razvoj projekta. Kot da bi nekdo, ki ne pozna Balkana, odšel v Šutko.
Habun: Z Anomario sva prvič videli lokalni flamenko. Do tedaj sva poznali le flamenko, s katerim sva imeli stik v Sloveniji. Sicer sva plesalki sodobnega plesa in modernega baleta.

Kaj se zgodi, ko se flamenko pomeša v sodobni ples?
Bagarić: S sodobnim plesom imam izkušnje šele od nedavno. Prej sem bila plesalka modernega baleta, tri leta sem delala v Egiptu, v klasičnem in modernem baletu. Ko sem se vrnila v Slovenijo, sem začela z Brankom Potočanom v skupini Fourklor plesati sodobni ples. Vpisala sem spet na akademijo in tam spoznala Tino in Urško, s katerima se zdaj študiramo sodobni ples. Všeč mi je mešanje – v sodobni princip plesa vmešati nekaj tradicionalnega.
Centa: Flamenko je lahko gibalno izhodišče ali pa je motilec, torej kar vrže ven iz ustaljenega. To je lahko gibalno pravilo, ritmika ali pa tudi materialen element, kot je čevelj za flamenko. Tina in Anamaria v predstavi ne plešeta flamenka, ker nista plesalki flamenka. Plešem ga jaz. Onidve pa črpata iz tega na drugačen način.

Habun: Nama je bolj motilec, Urški pa izhodišče. Dobro je imeti ta motilec, kot smer, v katero se lahko zatečeš ali pa te kreativno spodbudi.
Centa: V bistvu gre za dokazovanje univerzalnosti različnih plesnih in glasbenih slogov. Iščemo, kaj se da iz njih potegniti, zakaj flamenko ni zgolj tuja folklora in zakaj je sodobna umetnost, iz katere lahko premišljeno jemljemo marsikatere vrednote in principe.

Kaj pa drugi trikotnik?
Centa: Predstava je sestavljena v obliki triptiha. V prvem delu je osrednja oseba interesa Katja, v drugem delu je to Kukla, obe povedeta v čisto svoj svet. V tretjem delu pa sem osrednja oseba jaz.
Šulc: V prvem delu, ko povedem jaz, se začne seksualno prebujanje, ki preide v poroko, v tretjem delu pa je tema refleksija zrele ženske. Nas pet se čez vse to prepleta med seboj.

Kakšno vlogo ima v tem besedilo?
Šulc: Projekt črpa iz poezije, ki pelje zgodbo, to so besedila iz tradicionalnih pesmi, romskih napevi iz Andaluzije in Balkana, poezija Lorce. Sproti smo vključevale besedila, ko je tematika to zahtevala.
Rešek: ... ni klasičnega gledališkega besedila, poezija je samo ena izmed vodil za razvoj zgodbe.
Centa: To ni muzikal, je plesno-glasbena predstava. Glasba je narejena za ples, da ga podkrepi, poudari, ustvari ozračje. Meni osebno je ustvarjanje glasbe za predstavo zelo ljubo, sploh zato, ker pri tem sodelujemo z odličnimi glasbeniki.
Habun: Danes se je v sodobnem plesu pomen glasbe čisto spremenil. V določenih trenutkih ni povezave. Flamenko pa ima stik.

Obenem pa so del predstave še glasbeniki, ki igrajo v živo.
Vse: In vsi so moški!
Šulc: Zraven je Robert Jukič na kontrabasu in na električnem basu, ki je bil z nama z Urško že pri projektu Lorca ti in jaz, zraven je Murat na beatboxu in Victor Guadiana, violinist iz Španije.
Centa: On je eden najbolj uveljavljenih violinistov flamenka. Pogosto sem naletela nanj, na področju flamenka, džeza, etna - in je odličen. Pomembno je bilo najti glasbenike, ki so odprti za nekaj takšnega, z ustvarjalno širino za raziskovanje.

Rešek: Tudi oni so soavtorji predstave, niso session glasbeniki.

Vas je ta proces presenetil?
Šulc: Drugačnega procesa si niti ne bi želele. Zelo je eklektična predstava, od sodobnega plesa, do balkanskega tradicionalnega petja in vse do avtentičnega flamenka, džeza in beatboxa. Kot da bi metale začimbe v eno zmes.

Kako se je v to vpletala kultura slovenskih Romov?
Šulc: Zame je to predvsem zelo fascinantna in zelo kontradiktorna kultura. Navdušujoča morda tudi za tiste, ki je ne želijo v svoji soseski. Fascinantna kultura, ki pa jo predvsem vidijo kot socialni problem. Kultura, ki ji nekako v tem globaliziranem svetu uspe ohranjati svojo avtentičnost, živeti v svojem svetu.

V Španiji so Romi bolj asimilirani?
Šulc: Romski položaj se mi zdi tam malo drugačen, vsaj po mojih izkušnjah. V tem glasbenem ali kulturnem svetu so Romi zelo ponosni na svojo kulturo, krogi so dokaj zaprti, težko te spustijo te zraven, imajo svoja pravila.
Rešek: Je pa stereotipno misliti, da vsi Romi plešejo romske plese in muzicirajo, sploh ni tako. Od majhnega se veliko družim z Romi v Srbiji in na Drnovem pri Krškem, s katerimi smo tudi skupaj snemali. Razlika, ki sem jo opazila, je, da so pri nas na margini, v Španiji pa so red zase, na neki način aristokracija flamenka.

Šulc: V Španiji so asimilirani, a cenijo svojo kulturo. Ne moremo posploševati, nekateri jo seveda cenijo, a so zagotovo velike razlike med Španijo in Slovenijo.
Centa: Tu bi dodala, da so španski Romi, kljub asimiliranosti, sprejetosti in povezavi v lokalnem okolju še vedno diskriminirani. Vlada velika brezposelnost, nizko so izobraženi, so razred zase. Je pa romska kultura v Andaluziji posebna, ker je tam njihova kultura postala tudi kultura Andaluzije.
Rešek: Načeloma so običajno Romi tisti, ki sprejmejo lokalno kulturo. Kakor, denimo, Romi s Kosova, ki so muslimani, a so, ko so prišli v Srbijo, sprejeli kulturo in jezik, določene lokalne besede so prišle v uporabo tudi v romščini, ki jo govorijo.

Kaj pomeni ustvarjati flamenko v Španiji?
Centa: Flamenko obstaja kot folklora, del ritualov, zabav, poroke. Je pa že kmalu po nastanku šel tudi v smer umetnosti. Začela so nastajati avtorska besedila in glasba, koreografije, in predvsem gledališče. Razvijal se je vzporedno z drugimi popularnimi umetniškimi zvrstmi, kot je džez. Flamenko je imel od Paca de Lucie dalje močan stik z džezom, vanj so se vključevali inštrumenti. Razvil se je tudi s sodobnim gledališčem.
Bagarić: Jaz sem v Španiji doživela najboljši koncert življenja, ko smo odšle na predstavo plesalke La Lupi.
Centa: Ona ima v sebi to ciganskost, težo, moč.
Bagarić: V Andaluziji smo veliko hodile na koncerte, da smo se spoznale s flamenkom. Tudi na Israela Fernandeza, pri katerem je eden od plesalcev sredi predstave začel glasbiti flamenko. Prvič sem videla moškega, da pleše flamenko. Očaralo me je, kako ponosno je prispel oder.
Rešek: Flamenko ima res neke vrste, če se tako izrazim, “swag”. Oseba, ki pleše, res verjame v to, kar počne. Ne trudi se biti, ampak to enostavno je.
Centa: Kar zaboli me, ko slišim, da je flamenko strasten in temperamenten oz. da je taka oseba, ki ga pleše. To je tako površinsko.
Bagarić: Močno žensko prezenco smo začeli povezovati s tem, da je seksi in strastna.
Habun: Meni se je skozi to povsem spremenil pogled na flamenko. Zdaj ga vidim kot suverenost giba. Tudi če je izpeljano nežno, je še vedno odločno.
Šulc: Zato občudujemo flamenko. Ker si vsi želimo, da bi bili lahko tako samozavestni pri vsaki stvari, ki jo naredimo, kot so plesalke in plesalci flamenka.
Rešek: Jaz sem videla v tem vzporednice z newyorškim vogue plesom, vzdušje na predstavi flamenka me je spominjalo na voguing , saj občinstvo sodeluje pri sami predstavi, plesalca ali plesalko spodbujajo z določenimi vzkriki, frazami in sokreirajo atmosfero performansa.

Kako je bilo vstopati v ta svet iz Slovenije?
Centa: Ko sem živela v Madridu, sem spoznala dimenzijo: biti tujec v flamenku. V Španiji sem prvič prišla v stik s tem, da je španskim Romom težko razlikovati med folkloro in umetnostjo. Znotraj sami sebe imajo veliko nestrpnost, ločijo se na puriste in tiste, ki so za bolj moderne, avantgardne smeri. Napadajo se, so agresivni, in motijo jih tujci. Tujec za njih ne more zaobjeti flamenka, ga ne more razumeti. Nemalokrat so me v takih okoljih obravnavali kot manjvredno, ker sem bila tujka. Obenem pa sem videla tudi, kako se vedejo do žensk.

Vaša predstava govori tudi o zatiranju ženske znotraj tega sveta, na kakšen način?
Centa: Ženska je včasih glorificirana, včasih pa zelo zatirana.
Šulc: In ta drugi del smo doživele, ko smo šle na večerjo na tapase, oblečene neekscesno, v vsakdanja poletna oblačila, torej v kratke hlače in majice, v obleke na naramnice.
Rešek: In jaz v top z bleščicami. Za sosednjo mizo so sedeli štirje fantje in dve dekleti, stari med 25 in 35 let.
Centa: Govorili so stvari, ki bi jih morali zapisati z zvezdicami. Opsovali so nas za ukrajinske vlačuge in druge izraze. To je trajalo uro in pol. Zanalašč smo vztrajale tam in se nismo pustile motiti.
Šulc: Potem je do nas prišla starejša ženska, ki je prav tako večerjala v tej restavraciji, in nam rekla, naj se ne oziramo na ta primitivizem, ki ga povsod srečaš, in dodala: "Glavo gor."
Centa: Španska družba je blazno mačistična, nedavno so bili v Madridu milijonski shodi – prav proti nasilju mačistov. Tam ženske doma pogosto ubijajo, grozne stvari dogajajo, veliko je posilstev. Tudi stanje znotraj romskih družin je včasih podobno. Še vedno se dogaja, da med andaluzijskimi Romi ženske nimajo pravice odločanja. Če pomislimo posplošeno, nam Romkinje lahko delujejo jezikave in predrzne, močne matriarhinje, a to ne pomeni, da se lahko tudi odločajo same zase, vsaj ne navzkriž z zakoni skupnosti. Motiv nasilja v družini seveda poznamo tudi na Balkanu. Južne mediteranske države so si podobne, čeprav so si oddaljene na tisoče kilometrov. Znan je primer, ko je ena najbolj znanih plesalk flamenka morala prenehati plesati pod pritiski moža, ker "dobra ciganska tega ne počne". Socialne norme so hinavske, to, kje se ti pristrižejo krila in kje ne.
Habun: Če tega ne bi doživele, predstava ne bi bila, kar je.
Rešek: Smo se pa potem v predstavi veliko bolj ukvarjale z odnosom ženske same do sebe in žensk med seboj, kot pa z odnosom ženska-moški.

Pa je flamenko potem boj proti tem družinskim in družbenim pravilom?
Centa: Ja. Je izhod iz pričakovanega, klasičnega, konvencionalnega. Je svoboda.