V zgodovino slovenskega gledališča se je zapisala s številnimi nepozabnimi vlogami, z drugimi igralci pa je orala tudi ledino slovenskega filma. Kdo se ne spomni njene Tildice v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji. Z njo smo se pogovarjali v dneh pred njenim jubilejem, ko so jo vsi vabili pred televizijske in radijske mikrofone, ko je dan na dan odgovarjala na vprašanja in hkrati seveda z vseh strani prejemala iskrene čestitke ob rojstnem dnevu. Kot je priznala na začetku pogovora, je vesela pozornosti, ki se ji zdi lepa, hkrati pa je že malo utrujena od številnih obveznosti.

Igralka in profesorica je bila za svoje delo nagrajena tudi s številnimi nagradami, med njimi s Prešernovo, Severjevo, tri Borštnikove, prejela pa je tudi Borštnikov prstan in srebrni častni znak svobode Republike Slovenije.

A ko sva se na kratko sprehodili skozi njeno bogato življenje, so se na njenem obrazu v hipu odrazili drobci njene poti. Ljubezen do prehitro umrle sestre, ki ji je odprla v svet gledališča. Ganjenost ob spominih na po slovenski besedi hlepečo množico v Trstu po drugi svetovni vojni. Oblikovanje velikih vlog, s katerimi se je z zlatimi črkami zapisala v zgodovino slovenskega gledališča. Njena milina, bistre oči, neverjetna sposobnost interpretacije.

Za vami je dolga kariera, ki še traja. Če sem prav ujela, je imela pri tem, da ste se
posvetili gledališki umetnosti, veliko prstov vmes vaša starejša sestra, ki ste jo že mladi opazovali na odru?

Ne da bi se tega zavedala ona ali jaz, me je že od zgodnje mladosti mikala ta čudna potreba po igranju podob, o katerih sem brala v romanu, zgodbi ali pripovedki. Vedno sem si doma sestavljala stvari in notranje predvidevala situacije teh likov. Potem v gimnaziji sem znala na pamet veliko pesmi, čeprav ni bilo treba, ampak toliko stvari mi je bilo všeč. Kadar sem prišla pred oder, se je profesor smehljal, ker sem imela v beležki veliko več pesmi, kot je bilo nujno, ki sem jih znala. V meni je podzavestno rasla želja po oblikovanju nečesa, kar me je pritegnilo. Sestra, ki je končala učiteljišče, je bila deset let starejša, brat 13 let, on je želel postati redovnik, kapucin.

Sestra je bila toliko starejša, da nisva imeli toliko teh otroških stikov. Ravno ko sem odraščala, je sestra štiri leta čakala na službo in v vmesnem času se je seznanila s kolegi, ki so delali na ljudskem odru v Mariboru, in so jo povabili. Mogoče se ni niti zavedala, da bo tako hitro stopila v svet gledališča, ki je bil sicer ljudski oder, pa vendarle. Hitro je postala dobra igralka, in z veseljem smo jo hodili gledati.

Mene je ta otipljiva podoba igralca, to, kar je nosila ona v sebi, zelo pritegnilo, in tako sem hodila na vaje in tudi v zaodrje. Lepega dne so mi potem na osnovi te radovednosti in pogostega obiskovanja dali vlogo Marije v Božični igri. Tam sem ostala mnogim ostala v spominu, kar je zanimivo, po enem svetlem, sončnem glasu.

Prvi vtisi so bili zelo močni, in to je ostalo v meni: to hrepenenje, ta želja po neke vrste posebnem izpovedovanju. Sestra je po štirih letih dobila službo v Prekmurju, in ko se je začela vojna in so Nemci vdrli na Štajersko, se je z bodočim možem preselila v Ljubljansko pokrajino. V Metliki sta dobila zatočišče in si ustvarila družino. On je odšel v partizane, sestra pa je doživela strašno smrt. Vpričo otrok so jo ustrelili Nemci, ki so za en dan prišli v Metliko.

Vojni čas sem preživela v Mariboru, doživela ljubezen, dobila otroka, svojo Lučko, in potem
se je kmalu ta ljubezen končala. Ko je prišla svoboda po koncu te strašne vojne, smo se začeli dobivati kolegi, ki so že tudi prej igrali na ljudskem odru. Režiser Fran Žižek je ustvaril skupino, in nas je pripravljal na ta poklic, ker je vedel, da smo k njemu prišli s tihimi željami, da bi delali v tej smeri. Pripravili smo krajšo igro in igrali po Štajerski. Uporabljal je sistem Stanislavskega, s katerim nas je seznanjal o detajlih iskanja poti v gledališki poklic. Potem sem bila na podlagi tega sprejeta v Mariboru na poskusno dobo, ker niso vedeli, kaj bom pokazala. Vendarle so me potem obdržali za stalno in potem sem ogromno delala: od mladinskih otroških pa tudi odraslih iger, tako da je bilo to ena učna doba.

Tam sva se spoznala z Jožetom Babičem in on je bil takrat še igralec. Skupaj sva igrala, se prav spomnim ene igre, kjer me je učil brati, ker sem igrala neuko deklico. Veliko sva se pogovarjala in se zbližala ter se potem tudi poročila. Pozneje so mu ponudili mesto umetniškega vodje gledališča v Trstu, in jaz naj bi šla z njim. Takrat, to je bilo leta 1947, so igrali igralce, ki bi igrali v prvem slovenskem filmu Na svoji zemlji, in tako sem dobila povabilo na avdicijo in bila sprejeta za Tildico. Tako sem eno leto ostala pri filmu, delo se je vleklo, ker smo snemali na različnih krajih. Vsi, ki smo ustvarjali ta film, smo se dejansko učili snemanja filma.

Delo v Trstu v povojnem času je bilo verjetno drugačno. Slovenska beseda na odru je
verjetno ljudem pomenila nekaj neopisljivega.

To je bilo nepozabno. Ta vtis, ki sem ga dobila, ko sem prišla v Trst, ta stik z ljudmi, ki so nas čakali. Te prve, ki so prihajali takoj, ko se je ustanovilo gledališče, so čakali in spraševali: Boste res govorili slovensko? Ta stavek mi je zelo ostal v spominu. Ko sem jaz prišla, je bilo to že realnost, slovenska beseda je bila že nekaj normalnega, ni bilo več tega pritiska, da moraš govoriti svoj jezik samo v krogu svoje družine. Neverjetni so bili ti primorski bratje, neverjetno, kaj so prestali in zdržali.

Sprejeli so nas kot nekaj blagoslovljenega, sploh nimam besed. Čakali so nas po predstavah, nam mahali, sedeli v plaščih v hladnih dvoranah. Nas je včasih zeblo na odru, ker so bile to še stare, neopremljene, improvizirane dvorane. A dejansko nas ni nič zeblo, nosil nas je ta stik, to veselje, s katerim so nas čakali, in reševalo vse probleme. Pozneje so dočakali tudi lepo dvorano in spremembe, to je bilo že po mojem odhodu.

Se igralec po vašem mnenju rodi ali naredi? Nekateri v likih, ki jih igrajo, izživijo vse
odtenke sebe.

Mislim, da mora biti oboje: v tebi mora biti zasejano neko seme, ki se bo, če ga boš gojil in negoval, razcvetelo in pokazalo različne rezultate, včasih tudi izjemne. Veliko je odvisno od tega, kaj dobiš v zgodnjih letih, v katero smer se oblikuješ, kako daleč si upaš odpirati svoje strani duše, svetle in temne, vse, kar nosiš v sebi, od dobrega do slabega. Vse je v tebi skrito, tudi temna, zoprna, neprijetna stran, ki se pokaže v določenih trenutkih.

Po drugi strani se prikaže tudi občutljivost, globina, vse, kar nosiš, in vse to je treba znati tako oblikovati, da se spoji s figuro, ki jo oblikuješ. Odvisno je tudi, koliko naloge dobiš, kakšne so te vloge, ker si odvisen od človeka, ki vodi neko predstavo. Kako te zasedejo, kam te usmerijo. Včasih ti pomaga, včasih tudi zatre, če to sodelovanje ni harmonično. Izjemne vloge nastanejo, ko se zgodi, da nosiš v sebi prvine neke osebe, da jih lahko odpiraš, da lahko osebnost razumeš in jo oblikuješ, čeprav je temna ali nenavadna zate, ampak je nekaj, kar si začutil, da lahko. In greš po tej poti in se zgodi, da pride do izjemnih ali zelo dobrih stvaritev.

Je bila kakšna vloga, ki ste jo težko odigrali?

Jaz vedno, ko govorim o stvareh, za katere mislim, da jih nisem zmogla, govorim o Medeji.
Medeja nosi v sebi strašne prvine, ki so človeške, v določenem oziru pa tudi presegajo človekovo dojemanje. To, da žrtvuje in ubije lastne otroke, da se maščuje možu, ki jo je izdal, je težko razumeti. Težko razumljivo je, da posežeš po taki skrajni potezi. Zanima me, do kakšne mere se lahko približaš. Dejansko se Medeja tudi redko igra.

Nekatere vloge ste igrali večkrat. Zasledila sem, da ste v Beckettovi igri O krasni dnevi vlogo Winnie igrali trikrat. Kako ste dojemali vloge v različnih igranjih? Je bilo kaj drugače?

Gre za Beckettov monolog o odhajanju življenja in umiranju. Zgleda, kot da je svet opustel, pride samo še kakšen samoten sprehajalec, in ti živiš in dobro veš, da čakaš smrt, konec življenja. Zanimivo je, da sem se prvič srečala s tem besedilom zelo zgodaj, še v Trstu, ko sem odhajala iz tamkajšnjega življenja. Razhajala sem se z Jožetom (Babičem) in sva potem začela en kos življenjske poti z Miho Balohom. Takrat sem se srečala z Balbino Baranovič, želela me je imeti v tej predstavi, in spomnim se, da takrat sem sicer igrala to vlogo, nimam pa nobene prave predstave, na kakšen način sem se je lotila. Tako daleč je, da neko izrazito občutje zadovoljstva ni ostalo v moji zavesti. Skušala sem narediti, kar sem zmogla, bližala sem se nekje svojim 40. letom. Človek bi rekel, dovolj zrela za življenje. Vem, da je bil težek študij, da sem se počasi prebijala po poti, ki ga je predlagala režiserka.

Drugi spomin je bil, ko sem bila že v Drami. Veliko sem sodelovala z Damirjem Zlatarjem Freyem, to sodelovanje je bilo nabito z energijo z obeh strani. On je to moje sesedanje na odru postavil tako, da je nanj postavil zemljo. Bila je zanimiva predstava, in takrat mi je bila vloga že bližje.

Najbolj srečna pa sem bila tretjič, ko je igro delala Meta Hočevar. Bila sem v kolesju neke lepenke, najprej sem sedela do pasu, potem do vratu. Najbolj mi je bilo bližje to čudno zopervanje temu, da se sesedam. Zopervanje v tem smislu, da sem se z radostjo spominjala vsega, da sem se od tega, da odhajam, hotela posloviti z vedrino. V ospredje je prišla ena čudna energija, ne da bi se upirala, temveč vedenje, da se prepuščaš nečemu, kar bo končano, ampak da se hkrati z vedrino poslavljaš od te eksistence.

Kako ocenjujete položaj žensk v gledališčih? Velikokrat pravijo, da je za zrele igralke v gledališču malo dobrih vlog?

Ne vem, nisem imela takega občutka. Mislim, da sem v zrelih letih ogromno delala zelo dobrih vlog, zelo zanimivih, ki so terjale veliko študija in so me notranje zadovoljile. Včasih
pa se tudi v majhnih vlogah odkrijejo čudovite stvari. Strašno rada se spominjam ene vloge, ki je celo igro na odru, a je nema. Samo s tihim gibanjem je lik prisoten. Veliko je bilo velikih, dobrih vlog, a ta vloga se mi je takrat zdela tako vabljiva, in mi je v moji fantaziji odpirala možnosti čisto po svoji poti hoditi. Nisem hotela svojega lika potisniti v ospredje, samo tako z veseljem sem jo igrala. Bile so samo tihe, obrobne akcije, a vendar sem ves čas živela neko svoje življenje. In nenadoma je to postala velika vloga. Čutila sem, da je pač enaka med enakimi, in zato ker nisem bila prisotna z besedami, se nisem počutila manjvredno. Take majhne drobne vloge so mi dale dodatno veselje ob vseh velikih vlogah.

V spomin večine Slovencev ste se zapisali z nepozabnimi filmskimi vlogami Tildice v filmu Na svoji zemlji, Francke v filmu Na klancu in Barbare v filmu Cvetje v jeseni, čeprav ste večino kariere preživeli v gledališču in tam ustvarili nepozabne vloge. Vaš zadnji filmski projekt je bil Deklica in drevo z Vladom Škafarjem, pri njem pa ste sodelovali z Ivanko Mežan? Kako ste ga doživeli?

Ta zadnji projekt, ki sem ga delala s Škafarjem, je prišel zelo spontano. Pred leti sem se z njim pogovarjala v enem intervjuju in se mi je zdelo, da bi lahko temu človeku vse povedala. Tak topel občutek, nevsiljiv, a obenem odprt me je preveval. Zgodilo se je, da smo se nekajkrat srečali, si kaj rekli. In potem je prišel s predlogom, in mi sploh ni bilo jasno, kaj je njegov cilj, kaj bi rad potegnil iz mene. K sodelovanju je pritegnil tudi Ivanko Mežan. In mene so potem posadili na stol sredi enega travnika in enega čudnega, velikega, košatega drevesa. Bilo je nekaj osnovnih vprašanj, in potem je kar steklo. Govorila sem o sebi in kamera je tekla. Sploh nisem bila v zadregi, lahko bi govorila še ure. Ti pogovori so skrajno preprosti, resnični, ta prijateljski odnos je prikazan tak, kot je. To ni take vrste film, ki bi pritegnil široke množice. Gre za liričen prikaz spominov.

Če bi vas mlad kolega vprašal za dober karierni nasvet, kaj bi mu dejali?

Odpiraj svoje najgloblje čutenje, ker sem prepričana, da je v skoraj v vsakem človeku vse

mogoče. Išči v tem, kar si doživel, kar te je pretreslo, kar te je prizadelo, mogoče si ti koga prizadel. Pusti, naj bo odkritosrčno, naj bo čisto in preprosto. Niso vse stvari preproste, gotovo se včasih ne dokoplješ do najglobljih možnosti. Včasih se spojiš z vlogo, nenadoma postane tvoj svet. V nekaterih vlogah, ko sem začela odraščati, ko sem bila še v začetnem obdobju kariere, se spomnim, da sem hodila po cesti in sem bila tako zatopljena v svoj lik, da se mi je zdelo, da hodi z mano.

Vam je bilo kdaj težko "odklopiti" vlogo, ko ste prišli domov?

V glavnem ne. To je za igralca zelo pomembno, da zna odklopiti. Je pa res, da so bile ene stvari tako spojene s tabo, da se ti je zdelo, da lahko uporabljaš "njeno" gesto, njene občutke, ki jo lahko včasih popolnoma razumeš. Seveda pa moraš izklopiti. To je pa čar tega poklica: toliko stvari doživljati, toliko življenj, je čuden in čudežen poklic.

Delovali ste tudi kot profesorica, spremljali ste številne igralce. V kakšni kondiciji se
vam zdi slovensko gledališče?

V čudoviti. Zdaj spet več hodim v gledališče, namreč odkar sem se preselila, sem malo zanemarila redno obiskovanje gledališča. Prav odločiti se moram, da pridem v mesto in da grem v gledališče, ker me to dobesedno oživi, ko gledam tako fantastične kolege in kolegice, ki so res sijajni, tudi v majhnih vlogah. Nekaterih nisem videla nekaj let in se prav čudim, kako iz majhne vloge naredijo celotno podobe. Prav občudujem jih in uživam. Smo narod, bogat z igralci, pesniki in pisatelji, in ne vem, kaj nam je treba tega, da se kar naprej nekaj sporekamo, drug drugemu očitamo. Res, res bi morali živeti razumneje.