Fausta v izvedbi ansambla ljubljanske Drame je prvo noč hommagea doživel ansambel španskega Fausta, ki sta ga Tomaž in Livija Pandur postavila na madridskem odru leta 2014 – kot zadnjo predstavo v Španiji. In bila je zadnja v Ljubljani. In prva v Mariboru. Kot da je bila celotna zgodba že zdavnaj napisana, treba jo je bilo le še odigrati ...

Pandurjevo špansko obdobje se je začelo s Peklom. Sledili so Barok, Medeja, Hamlet, Somrak bogov, tudi baletna predstava Krila z Nachem Duatom. In nazadnje o človeku, ki proda svojo dušo hudiču.

Enajstdnevno gostovanje v Madridu je del programske usmeritve nove direktorice gledališča; Carme Portaceli se je za svojo prvo sezono odločila za dobro in zlo. (Za večni dvoboj v vseh nas.) Na tiskovni konferenci je v polni dvorani zaradi izjemnega zanimanja španskih medijev, od El Paisa do El Munda in televizij, tematsko izbiro pojasnila z besedami, da meje med dobrim in zlim v današnjem svetu niso jasno začrtane in gledališče lahko spodbudi njihovo razjasnitev. V gledališkem listu pa je priznala, da jo je najbolj ganil odziv Tomaževih španskih igralcev in igralk, ko so izvedeli, da jih je zapustil. "Takrat sem spoznala, kakšen vpliv je imel kot režiser in umetnik na našo skupnost. Tu je ustvaril svojo neformalno šolo, njegov diskurz in njegova estetika sta izjemno pomembna za Madrid, saj je od prve predstave iskal svoj jezik, v katerem želimo govoriti tudi mi."

Igralcem in igralkam so se rosile oči tudi sinoči; med priklonom slovenskega ansambla, ki ga je dvorana nagradila s stoječimi ovacijami, se je ob silhueti Tomaža Pandurja, projicirani za ansamblom, začutilo globoko spoštovanje. In žalost.

Madrid je bil njegov gledališki dom, v teh dneh poudarja Livija Pandur. Žalost je zdaj na "naši strani", mar ne?

"Prvič, ko sem prišel v Madrid leta 2004, mi je najprej pritegnilo pozornost nebo, sinje špansko nebo, ki sem ga poznal le iz slik Diega Velazqueza, ki se dviga nad temo, temni angeli na strehah stavb, ki plešejo na pročeljih Madrida. Ta podoba me je spremljala, kamor koli sem šel, tudi ko sem zaprl oči. V Madridu sem odkril nov vir svoje ustvarjalnosti in inspiracije, nov prostor za svoje sanje" (fragment iz dnevniškega zapisa Tomaža Pandurja).

Pandurjev opus skozi Reboljev objektiv
Prijatelju in članu njegove umetniške ekipe Aljoši Rebolju je posvetil naslednje besede: "Tvoje fotografije, tvoje “skulpture v času” so podobe kozmične matrice, spomini na mogočo prihodnost, krajine misli, ki potujejo z neverjetno hitrostjo. Fotografiraš svet, ki ga poznaš, svet, ki si ga sam ustvaril. Tvoj čas in tvoj spomin se prepletata. V fotografije resničnosti, ki postanejo Gledališče." In Rebolj mu poklon vrača z razstavo štiridesetih fotografij njegovega španskega opusa na trgu pred gledališčem.

Teatro Espanjol, v katerem bodo Fausta igrali vse do nedelje, pa se mu bo poklonil še s predstavo Brezmadežna/Immaculata v izvedbi mariborske Drame. S predstavo, ki jo je dokončala njegova sestra.

Iz Madrida
Špela Kožar; Foto: Aljoša Rebolj