"Vsakič, ko se je pojavil na odru, je predstava zaživela. Ne samo zaradi njegove izrazite odrske prezence, predvsem zato, ker so gledalci pričakovali vsakič drugačno osvetlitev neke pristne človeške lastnosti in se pripravili na smeh," je leta 2008 o igralcu v utemeljitvi zapisala žirija Borštnikovega prstana.

Aleksander Valič se je rodil leta 1919 v Gorici. Med drugo svetovno vojno je bil sodelavec OF, partizan, organizator mitingov, recitator in pevec. V Frontnem gledališču 7. korpusa je tudi pridobival prve igralske izkušnje, ki so ga po osvoboditvi pripeljala do odra slovenskega gledališča v Trstu, kjer je dobil prvo pomembnejšo vlogo (izdajalskega Ferleža v Borovih Raztrgancih). Tržaške izkušnje je pozneje popisal v svoji drugi knjigi Sanje in resničnost, ki je izšla leta 1999.

Leta 1947 je igralsko pot nadaljeval v ljubljanski Drami, kjer je bil redno angažiran do leta 1974. Z ljubljanskim poglavjem se je začel njegov strmi vzpon in gledalci so spoznali tistega Valiča, ki ga, kot je pred leti še zapisala žirija Borštnikovega prstana, iz povojnega pol stoletja ljubljanske Drame ne moremo odmisliti.

Valičev gledališki opus obsega vrsto vlog v klasičnem in sodobnem repertoarju. V Molierjevih komedijah, je bil "velik v razumevanju šibkosti in zadržanem opozarjanju na to, da poglejmo vase, preden prvi vržemo kamen". Nastopal je tudi v Shakespearjevih igrah, posebej pa v spominu ostajajo komične vloge v Goldonijevem Lažniku in v Linhartovem Matičku. Na vprašanje, ali mu je bila kakšna vloga posebej blizu, je lani za MMC odgovoril: "Nikoli se nisem oziral, ali je moja vloga velika ali majhna. Ko sem bil še začetnik v Drami, so bile manjše vloge, potem pa večje. Meni je bilo vseeno, pomembno mi je bilo le to, da sem igral. Ker mi je bilo besedilo všeč, dogajanje in življenje."

Rameaujev nečak, magistralna igralska stvaritev
Ob pregledu Valičevega gledališkega ustvarjanja ne moremo mimo Diderotovega Rameaujevega nečaka, magistralne igralske stvaritve, ki mu leta 1967 ni prinesla le nagrade Prešernovega sklada, ampak ga "dokončno uveljavila kot karakternega igralca", hkrati pa je z njo začrtal merilo, ob "katerem se v našem okolju merijo vsi poskusi monodrame".

V prvem slovenskem filmu
Igralec je pomembno zaznamoval zgodovino slovenskega filma, predvsem tistih prvih let. Med drugim je nastopil v prvem slovenskem zvočnem celovečercu Na svoji zemlji Franceta Štiglica. Čeprav morda ne v vlogi, na kakršno je upal, je bila želja, da zaigra v prvem slovenskem filmu močnejša. "Moja želja je bila sodelovati pri prvem slovenskem filmu, še posebej, ker se je dogajal na Primorskem. Takrat je bil film velik pojem za neki narod. Ljubljanska Drama mi je odobrila nekaj prostih dni, in ko so mi na prizorišču snemanja dodelili vlogo, sem bil prizadet. Računal sem na nekaj drugega, ampak sem si dejal: igrati moram. Čutil sem se igralca," je pred leti dejal v pogovoru za STA.

Sledile so druge vloge, med drugim v filmih Tistega lepega dne, Dolina miru in Ne joči, Peter, vsega skupaj pa njegovo filmsko delo obsega 15 vlog. Nastopal je tudi v TV-igrah in nadaljevankah, kot so Noč na verne duše, Hlapec Jernej in njegova pravica, Dekameron, Odprava zelenega zmaja, bil je Ferenc v Utonilo je sonce.
Njegov sin Iztok je igralec in režiser, ustanovil je Gledališče za otroke in mlade v Ljubljani, ki je nekoč delovalo v Španskih borcih, zdaj vodi Valič teater. Njegova vnuka sta igralec Domen in komik Vid Valič. "Doma smo se vedno pogovarjali o tem, kaj se v teatru dogaja. Opisoval sem predstavo, ki sem jo gledal, kako so igrali, potem pozneje, kaj igram. Sin se je močno zanimal, pa potem tudi vnuka Vid in Domen. Kar zmorem, grem še vedno gledat, kaj ustvarjajo, in se o tem rad pogovarjam," je v pogovoru ob svojem 95. jubileju dejal igralec.

O gledališču z Valičevimi besedami
Poleg nagrade Prešernovega sklada je leta 1972 prejel tudi Borštnikovo nagrado za igro za vlogo Geronta v Molierjevih Scapinovih zvijačah. Leta 2008 pa si je nadel še najvišje nacionalno priznanje za igralsko umetnost, Borštnikov prstan. Poleg omenjenih spominov Sanje in resničnost lahko o gledališkem življenju, kakor jih je sam doživel, beremo tudi v knjigi Frontniki (1980).
"Doživljal sem težave, ampak hkrati tudi lepe stvari, tako da še danes rečem, da me je spremljala velika sreča. Ker vse, kar sem želel, je bilo, da bi bil igralec. To je bilo moje osnovno veselje in smisel življenja in to sem tudi počel, dokler sem lahko."

V spomin na izjemen prispevek filmskega in gledališkega igralca vas vabimo k ogledu Valičevemu delu posvečene oddaje Legende velikega in malega ekrana. Ogledate si lahko tudi Polnočni klub, kjer se je Aleksander Valič zadnjič pojavil v medijih.