S tem seveda mislim predvsem na njuno glasbeno izročilo, ki je v vseh teh letih skupnega skladanja, dokumentiranja in izvedbe ostalo v območju lunarnega, skrajno nekonvencionalnega, radovednega in zasanjanega dejanja. Tudi takrat, ko so se jima nevarno približevale vse pasti in naslade razvodenelega komercialnega in mainstream uspeha, so Air izžarevali s posebno svetlobo – če si lahko privoščim svetlobno refleksijo na njihovo zvočno podobo.

Toda tisti, ki Air poznajo le iz poprej omenjenih mainstreamovskih – Radio no. 1 – navedb, so bili nekoliko presenečeni nad izbiro dueta, ki naj bi vnovič stkal zvočno podobo za ročno obarvano filmsko različico kultnega filma Georgesa Meliesa Le Voyage Dans La Lune iz leta 1902. Presenečeni? Le nevoščljivo presenečeni, bi lahko rekel.

A s takšnimi občutki poslušalec/ kritik tvega, da v primeru Air diskografije izzveni kot popoln nepoznavalec. Prvič, ker se mi zdi skladanja glasb za urbane filme noir (Lost in Translation, The Virgin Suicides) režiserke Sofie Coppole zahtevnejša naloga. In drugič, vsi, ki ste kdaj koli slišali album skupine Air z naslovom City Reading: Tre Storie Western, v katerem je skupina ustvarila glasbeno spremljavo za recitale špagetivesterna italijanskega pisatelja Alessandra Baricca, dobro veste, česa vsega so zmožni Air. Nekaj mesecev noč in dan prebiti pred filmskim zaslonom in vpijati vsako sekundo izvirnega in barvnega Meliesevega filmskega dela.

Tako smo dobili na eni strani retronovovalovski poklon stoletnemu filmskem ZF-kultu – skladbe Lava, Moon Fever, Astronomic Club, na drugi pa ultimativno gostovanje Victorie Legrand, pevke skupine Beach House v skladbi Seven Stars, ki naj bi tudi promoviral album Le Voyage Dans La Lune. Album, ki je daleč najbolj estetsko premišljeno delo skupine, ki je barvala Lunine pejsaže, ne ozirajoč se na lastno preteklost. In seveda brez pomlajevalnih terapij ali črpanja idej od današnje elektronsko-ambientalne mladine, ki so prav Air pred več kot desetimi leti tlakovali pot.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapovič