Neverjetno število šaljivcev se vsakič oglasi z »razumniško« vzvišenostjo, slovnično obskurno izpiljenostjo in ciničnim stališčem do zasneženih zvočnih frekvenc, vitaminskih pejsažev in indijanskega alpinizma … Vse, kar je za pisca besedil del spontanega navdiha, četudi včasih v isti položaj postavlja lastne demone, ljubezni in strahove, se razblini v enem samem trenutku. Mar res?

Tretja plošča baltimorskega dueta Beach House z naslovom Teen Dream je labodji spev odraščanja in najstniških sanj, ali kot to lepo in za »razumnike« berljivo pravi pevka/ pesnica Victoria Legrand: »Ko si otrok, sanjaš o tem, da bi bil astronavt. Toda vse dokler ne postaneš najstnik, si pravzaprav le izgubljen v vesolju. Potem pa se začneš zavedati, da sebe ne boš spoznal še dobrih petnajst let.«

Album Teen Dream je »soundtrack« za iskanje svojega lastnega mesta pod nebom, nekaj takega kot odgovor na vse tiste kritike (z začetka tega besedila), ki so iz nerazumevanja do nekonvencionalne lirike skupine in letargičnega popzvoka, ki ga tlakuje Alex Scally, dvomili o izraznosti njihovega avtorskega dela. Kakor koli že. Ali je mogoče »parafrazirati« besedno igro »pop will eat itself« (angleška alter popskupina iz osemdesetih let, z izvorom iz Stourbridgea, op. a.)? Seveda, če si že na začetku tako pogumen in domišljav, da je že iz imena skupine jasno, da si ti tisti, ki boš nadaljeval sunshine poptradicijo.

In za tiste, ki bi bolj poenostavljeno radi izvedel, kakšna je pravzaprav plošča Teen Dream? Plošča je izjemna!

Ocena: 5