Pa vendar, Dirty Projectors se naslanjajo na širok spekter sebi najbolj ljubih vzornikov – od Davida Byrna, prek skupin Yes in Flaming Lips, pa vse do TV On The Radio. Četudi nič od naštetega ne boste tako lahko in iz prve slišali v njihovi godbi, David Longstreth in njegova druščina tega niti ne skrivajo.

Prejšnji album Bitte Orca je po zaslugi njihovega novega založnika Domino Records skupini Dirty Projectors tlakoval pot v prvo ligo indieglasbene scene. Novi album Swing Lo Magellan pa je ta status le še potrdil. Nekateri mediji so šli tako daleč, da so že prvi singl Gun Has No Trigger, ki je bil uvertura v novi album, razglasili za enega najboljših singlov tega leta. Če so se na predhodnem albumu Dirty Projectors poigravali zvokom in ritmiko afriškega popa, ki so ga njihovi sokrajani Vampire Weekend še najbolje preoblikovali v prepoznaven novi ameriški indie pop rock izraz, so tokrat šli v preprosto, z akustiko kitar, trobent in piana (Unto Caeser, Just From Chevron, Impregnable Question) pogojeno malo nočno godbo ali minimuzikal, ki ju najbolj poznamo iz klubskih uprizoritev kabareta (See What She Seeing) in gledališča (Offspring Are Blank).

A to je le ena analiza glasbe skupine Dirty Projectors. Kajti s svojo aranžersko širino ponujajo možnost, da jih vsak sliši in doživi drugače. Le frontmanu Davidu ne omenjajte primerjave z Frankom Zappo. Zakaj? Odgovora tudi sam nisem našel.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović