Njihova glasba je na prvi pogled delovala preveč čisto in urejeno, da bi poslušalstvu lahko ponudili dolgotrajnejšo emocionalno kredibilnost. Na drugi zgoščenki zaslutimo vseprisotno impresijo epskih zvokov poznih 80. let, s čimer jim je uspelo to, kar so Coldplayi želeli doseči s ploščo X&Y, a jim ni uspelo.
Smithovim rudimentarnim besedilom in prisiljenemu baritonu sicer manjka poetične globine, a so ti, tako kot celostni slog Editorsov, izdelani z zavidanja vredno natančnostjo.
Ocena: 4; piše: Maja Isakovič
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje