Nezadovoljni s svojim položajem znotraj založniške politike, distribucije lastnih glasbenih del in navsezadnje izbire promocijskih koncertnih nastopov, so se fantje iz skupine Interpol počutili rahlo izigrano in razočarano. Skupina, ki je prva prebila ledeno ploskev rockindoktrinacije za 21. stoletje, na glasbeno karto začrtala novo poglavje newyorške alterzgodbe (po 11. septembru) in tlakovala pot svojim sokrajanom, je potrebovala nov idejni zasuk.

Toda znotraj delovnega procesa ob nastajanju novega albuma je skupino zapustil basist Carlos Dengler, zagotovo najbolj prepoznavni član skupine, seveda poleg pevca Paula Banksa. In če vzamemo v precep vsebinski lajtmotiv novega albuma "pretežno v črnem", je skupina dobesedno prestopila na t. i. "temno stran". Seveda se to nanaša na njihovo introvertirano lirično čustvovanje, ki ga je tudi tokrat (kot vsa ta leta njihovega delovanja in skozi vse njihove albume) projiciral Daniel Kessler – "Englishman in New York".

Album Interpol je njegova/njihova zelo osebna interpretacija zgodnjih del skupine ali vrnitev v čas prvenca Turn On The Bright Lights. Skupini Interpol ni bilo treba "prisluškovati" konkurenci – od Editors prek White Lies pa vse do Muse – ki je dostikrat črpala iz njihove postpunkovske liturgije. Dovolj je bilo še enkrat definirati pot "zlomljenih src", na kateri jim je bilo nekoč, ob prvi radijski predstavitvi, naloženo pretežko breme primerjave z kultnimi Joy Division.

Zadnji album že v naslovu prinaša zacementirano razlago, da so Interpol le Interpol. Lirično in aranžersko globoko v lastni interpretaciji življenjskih situacij, ki so jim le oni bili priča v zadnja tri leta. Prvi single Lights to podobo najboljše opisuje. Videospot v režiji Charlieja Whitea za isto skladbo pa predstavlja presežek v njihovi videografiji, ki je že od nekdaj pojem glasbeno-filmske estetike. Edino luč ali, če hočete, žarek svetlobe je čutiti v skladbi Barricade, ki je v slogu radijskih uspešnic, kot so Slow Hands in Heinrich Maneuver – živahna poskočnica. Success in Always Malaise (The Man I Am) kot, da bi jih spisal sam Nick Cave še kot podivjani najstnik v skupini The Birthday Party.

Album Interpol seveda ne more preseči njihovega že omenjenega prvenca, od koder so tokrat najbolj črpali. Toda, produkcijski standard to vsekakor je. Ali, kakor je to lepo, več kot dvajset let nazaj, ustoličila Borghesia - "neočekivano, uglavnom u crnom".

Ocena: 4