Teden pred uradnim izidom je govorice potrdil tudi sam frontman skupine James Murphy, ki je novinarjem med drugim povedal, da je celo svoje življenje skušal biti 'cool', toda šele zdaj se zaveda, da okrog njega nič ni 'cool'. Izjava, vredna analize kakšnega psihoterapevta, a kakor koli že, pred nami je zadnji album enega zagotovo najvplivnejših glasbenih kolektivov v tem desetletju.

Album je v celoti posvečen tragično umrlem bobnarju Jerryju Fuchsu, ki je igral ne le v svoji matični skupini, ampak tudi na vseh turnejah skupine LCD Soundsystem. To navajam predvsem zaradi aranžerskega in vsebinskega zasuka, ki je na novem albumu še kako slišen in dojemljiv. Namreč, James Murphy nikakor ni želel za svoje zadnje diskografsko delo preseči lastno glasbeno zgodovino. Zato se novi album sliši bolj koherenten, dodelan in, kot se je izrazila večina novinarskih kolegov, topel in senzibilen.

Povedano drugače, skupina, ki je že leta 2002 dosegla kultni status z generacijsko himno Losing My Edge, se je v letu 2010 poslovila s popklasiko I Can Change, ki se sliši kot glasbeni relikt časov, v katerem so ustvarjali Human League in Alison Moyet. Toda, naj bralec ne razume narobe. Novi album kljub svojemu emocionalnemu naboju še vedno skriva nekaj ultimativnih Murphyjevih poskočnih uric za vse tiste, ki bi se pogumno lotili nadaljevanja njegove plesne različice punk-funk.
V skladbi One Touch se to sliši kot rapsodija sintetizatorja v višji prestavi; skladba Home nas popelje v območje jutranjih chillout debat na temo elektronske ambientalne glasbe. Najboljša skladba na albumu, skoraj devet minutna uvodna Dance Yourself Clean, pa dokazuje, zakaj LCD Soundsystem predstavljajo poleg vsega naštetega izjemno atraktiven in razburljiv živi bend … Zato nam je lahko le žal, da se do zdaj niso ustavili tudi na naših odrih!
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović