Skozi leta svoje glasbene aktivnosti sta postala nekakšna institucija do skrajnosti prignanega hrupnega maličenja zvoka, ki pa temelji na mojstrskem obvladovanju inštrumentov. Običajno se ju sicer opredeljuje kot noise rock, ampak je (de)strukturiranost skladb prejkone zasidrana v tradiciji svobodnjaškega džeza, spogledovanje s psihedelijo je na novi plošči še očitnejše, kot svoj skladateljski navdih pa navajata tudi imena, kot sta Philip Glass in Sun Ra. Znana sta tudi po tem, da ne nastopata na odru, temveč med občinstvom.

Od leta 1999 sta v trinajstih letih nanizala šest albumov, nedavno je izšel sedmi, ki je na neki način prelomen, saj gre za prvo ploščo, pri snemanju katere sta uporabila vrhunsko studijsko opremo. In po vseh teh letih je to tudi prvi album, ki ni izšel pri nojzerski založbi Load iz njunega domačega kraja. Z odločitvijo za čikaško uveljavljeno založbo Thrill Jockey sta pristala v družbi zasedb, kot so Double Dagger, Tortoise, Trans Am, Future Islands, White Hills itd.

Sicer je Gibson oblikovalec in razvijalec videoiger, Chippendale pa je aktiven kot stripar in je zaslužen tudi za vse naslovnice Lightning Boltovih izdaj. Slednjega je pred leti Björk izbrala za bobnarja pri svojem albumu Volta. Zvočna izčiščenost njune sveže izdaje Fantasy Empire v primerjavi s prejšnjimi bolje razodeva, da Chippendalovo hiperaktivno bobnanje premore naravnost filigransko natančnost ritem mašine.

Na Fantasy Empire se je znašlo devet manijaško nabritih skladb in mnoge od njih sta skozi zadnja leta pravzaprav že izvajala na koncertih. Glede na strukturiranost skladb je bliže albumu Earthly Delights iz leta 2009 kot svojemu predhodniku Oblivion Hunter. Brutalen distorziran zvok in Chippendalovi vokali v drugem planu prinašajo hkratno izživljanje nad poslušalčevim sluhom in pozitivno stimulacijo za duha.

Prva skladba The Metal East poslušalca neusmiljeno povede v izkušnjo glasne zvočne invazije, kar Chippendale dodatno podkrepi s svojim himnično borbeno naravnanim vokalom, četudi vsebine besedil več ali manj ni mogoče razločiti. Temu botruje v ustih nameščen kontaktni mikrofon, zaradi česar je njegov sicer pridušen vokal slišati, kot bi šel skozi megafon.

V King of My World se tisto, kar je vsaj dalo slutiti, da gre za besedilo, sprevrže v nebrzdano tuljenje, delirično kikirikanje in nič manj kot človeški lajež. Nadalje je Mythmaster najbolj nagruvana skladba na albumu, ki jo poganja sinkopiran ritem, Runaway Train pa najočitnejšo psihedelično popotovanje na albumu. Več kot enajstminutna zaključna Snow White (& the 7 Dwarves Fans) je s svojo razgibanostjo slišati kot kulminacija celotnega albuma v eni skladbi, nekakšna zvočna infuzija v slovo.

In kaj je ta Fantasy Empire iz naslova albuma? Najverjetneje kraj, kjer si lahko privrženci noisa, metala, techna in še katere glasbene usmeritve podajo roke. Objestnost v določenih sferah očitno niti ni nujno škodljiva ...