Iz drugačne, alternativne glasbene perspektive bi lahko rekli, da to niti ni kakšna intelektualno zahtevna težavnostna stopnja. Toda, če se kot Lorde, ki žanrsko spada v sfero popgodbe, z EP-izdajo The Love Club, znajdete na prvem mestu lestvice Billboard Alternative Chart za dolgih šest tednov, postane jasno, da je tudi v popu mogoča alternativa.

V primeru mlade novozelandske pevke, ki ji že od še bolj rosnih let predvidevajo in napovedujejo bleščečo pevsko glasbeno kariero, moramo pojem alternativa razumeti le pogojno. Ta se nanaša predvsem na ozaveščeno in družbenopotrošniško nekorektno liriko, kar je razvidno tudi iz samega naslova njenega prvenca Pure Heroine, ter prefinjeno elektronsko-akustično glasbeno produkcijo in aranžmaje, ki so bližje Lykke Li kot že omenjeni Miley "Oh, Madonna Britney Spears" Cyrus.

Dar pisanja pesmi je Lorde očitno podedovala od svoje mame Sonje Yelich, priznane novozelandske pesnice, katere korenine segajo na Hrvaško, natančneje v Dalmacijo. Zvočni avizo, ki ga nikakor ne smemo postaviti na stranski tir, četudi Ella osvaja že svojim glasom in vizualno podobo, ki odseva zrelost in resnost, je že od samega začetka v rokah Joela Littla. Že njun prvi singl Royals – natančno tempirana promocijska popotnica albuma prvenca Pure Heroine – zrcali vso esenco zvoka in lirike Lorde.

Na eni strani minimalistično zložena zvočna podlaga, ki se ponavlja kot mantra z ritmičnim stopnjevanjem med refreni, in breztežnostni, rahlo hripavi glas Lorde, ki preseneča tudi tiste glasbene dlakocepce, ki si še niso opomogli od velike glasbene prevare in škandala, imenovanega Milli Vanilli. Njim in vsem tistim, ki se boste poskušali v prihajajočo se zimo zazreti z optimizmom, v dolg spomin – White Teeth Teens, Tennis Court, A World Alone, Buzzcut Season.

Piše: Miroslav Akrapović, ocena: 4