Njihova prednost že dolgo (ampak res že dolgo) ni več izvirnost, so pa zanesljiv in rutiniran bend, ki mu impozantnih petintrideset let kariere in dvajset izdanih plošč ne more do živega. Čeprav so njihovi najboljši časi že zdavnaj mimo, so še vedno čvrstejši, hrupnejši, bolj divji in brutalnejši od večine desetletja mlajših posnemovalcev.

Tokratni album je bolj energičen od rokersko zadržanega predhodnika Motorizer, kar je dober znak. Lemmyjev hripav vokal je tako ali tako vedno odličen, Campbellova kitara in Deejevi bobni pa veliko bolje zvenijo v hitrejših, trših izvedbah. Znova so bližje umazanemu rokenrolu, punk rocku kot hard rocku ali heavy metalu. V trikotniku treh rokerskih legend so se znova bolj nagnili k Ramonesom kot AC/DC. Če preskočimo vedno absurdna besedila, ki jih mimogrede, razen refrenov tako ali tako nihče ne posluša, se to še najlepše kaže v zadnji, značilno opolzki motorheadovski skladbi Bye Bye Bitch Bye Bye.

Če smo jih kdaj pa kdaj gledali zviška, se jim v obdobjih priseganja na propulzivne, nekonvencionalne zasedbe tudi rahlo posmehovali ali jih pošiljali nazaj v dobo dinozavrov, je zdaj pravi čas, da jih začnemo spoštovati.

Ocena: -4