Najzanimivejše pa je to, da z nobeno zvočno potezo teh vmesnih postranskih projektov fantje iz skupine Radiohead niso razkrivali vsebinskosti, zvokovne barvitosti, melodičnosti ali koncepta svojega zadnjega albuma.

A Moon Shaped Pool je tako dodobra presenetil tudi tiste najbolj goreče in zveste privržence skupine, ki so navajeni eksperimentalne hudomušnosti in skupinske raziskovalne žilice. Dobili smo, enostavno povedano, lirično najspevnejši album v njihovi dosedanji glasbeni karieri.

Četudi je deveti studijski album že v izteku aprila pospremilo nekaj konspirativnih potez, od elektronsko zgoščenih letakov z grafično prestreženim medvedkom in sporočilom "sing the song of sixpence that goes BURN THE WITCH we know where you live" ter v prvih majskih dneh z brisanjem prejšnjih vsebin z vseh skupinski dostopnih spletišč, je koncept albuma A Moon Shaped Pool sila enostaven.

To je že razvidno iz postavitve samih skladb, ki so nam bile delno znane kot koncertni nabor skupine z njihove dveletne turneje The King Of Limbs, a so jih fantje na novem albumu razvrstili po abecednem zaporedju. Tako je nosilna skladba Burn The Witch dobila novo zvok, vsebina pa je ostala enaka, kar pa ne bi mogli reči za zadnjo True Love Waits.

Thom York in njegova četica sta se dotaknila časa, v katerem živimo, na poseben melanholičen način in ob tem so skrbno pazili, da so njihove nove/stare melodije primerne tako za intimno druženje ob tabornem ognju kot tudi pred množicami na stadionih.

Godalni kvarteti in sintetizatorji se tokrat resda slišijo kot del istega glasbenega organizma, a je občutek, da tisto monstruozno zvokovno tkivo (Decks Dark, Present Tense, Glass Eyes, Identikit, Daydreaming) lahko z vsako novo izvedbo tudi zgubi kakšen del svojih bravuroznih okončin. In to je res znamenje velikih glasbenih imen. Tistih monumentalnih in večnih. Radiohead vsekakor to so in njihov album A Moon Shaped Pool je le še en dokaz za to.