Dve noči zapored v novembru davnega leta 1969 so v kultnem sanfranciškem klubu Matrix nastopili The Velvet Underground.

"Špila" kot "špila" bi ostala le "špila", če ju ne bi potrpežljivo posnel kitarist . Lahko bi rekli, da ju je vzel posamičnemu in kolektivnemu spominu nekaj manj kot 200 obiskovalcev skupaj v obeh večerih ter ju najprej (o)hranil, vmes (na)hranil in na koncu podaril. The Complete Matrix Tapes je četrti slojeviti box set z 42 skladbami z obeh koncertnih večerov skupine The Velvet Underground, ki poleg že prej izdanih skladb prinaša še devet nikoli objavljenih skladb.

Toda njegova največja rariteta se skriva v podatku, da so se prvič vse skladbe z Matrixa znašle na enemu mestu kot avtentična zvočno-lirična preslikava časa in duha. Čeprav je to čas, ki ga kronisti VA označujejo kot obdobje po Johnu Calu in Nico, se izrazna moč skupine, ki jo je tako karizmatično uveljavljal Lou Reed, niti za odtenek ni zmanjšala. Še večja je danes, ko poskušamo ob poslušanju zgoščenega nabora skladb z Matrixa povleči vzporednice z našim vsakdanom.

Sleherni ali naključen poslušalec ne more mimo tega, da so The Velvet Underground skoraj pred petdesetimi leti orali ledino trdo posejanih tabutem – od odtujenosti sodobnega človeka, njegovega nenehnega občutka krivde, (sado)mazohizma, takšnih in drugačnih odvisnosti pa vse do splošnih svoboščin in tistih ljubezenskih svoboščin. Smo danes morda kaj na boljšem glede pričujočih tem, ki pereče perejo ljudstvo in posameznika? Bodite tako pozorni na Reedov (na)govor ob uvodni skladbi I'm Waiting For The Man … kot tudi osredotočeni na 36-minutno ultimativno izvedbo skladbe Sister Ray ali pa epski Venus In Furs in Heroin.

Kultno!
Miroslav Akrapović