Očitno je še dovolj nezasedenega glasbenega prostora za, kakor se je lepo izrazil hrvaški novinarski kolega, zgodbe poslavljanja od mladostniškega uporništva. Album Lisbon je polnokrvna rockovska mantra takšnega stanja duha, ki, čeprav pogumno zre v prihodnost, stopa po poteh "zlomljenih src". Zvočni obrazec, ki ga je skupina izpilila na prejšnjem albumu You & Me je tokrat še bolj zasidran v kitarske arhipelage ameriške rockovske tradicije.

Uvodna skladba Juveniles zveni, kot da bi Bob Dylan prepeval na akustični avizo "american cosmic music". Tukaj Dylana seveda ne omenjam kar tako, kajti bolj ali manj koherentni album Lisbon se dotika, hote ali nehote, vseh pomembnih postulatov iz obdobja "new american music" zadnjih dvajsetih let. Kajti bolj ali manj vse skupine, ki so si lastile omenjeni rock žanr, so brskale po zapuščini največjega ameriškega barda rockovske glasbe. Prav v tem raziskovanju so The Walkman šli morda najdlje, kar je slišno predvsem v skladbah Follow The Leader, Woe Is Me, Torch Song.

Nekoč promovirani kot newyorški antipod sokrajanov Interpol, so se The Walkmen že na albumu A Hundred Miles Off zavestno umaknili pred do dobra izrabljeno etiketo "urbanega". Zato tako ultimativno zvenijo verzi "Oh, country air is good for me. No matter who's side i'm on", ki jih tako doživeto poje Hamilton Leithauser, pevec in frontman skupine v omenjeni skladbi Juveniles. Čeprav je album Lisbon izšel v zadnjih dneh poletja, ga nikakor ne bi smeli spregledati v naboru glasbe, ki vam bo prinesla toplino v teh negotovih in mrzlih časih.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapovič