Sestavljajo jo brata Robert in Ronald Lippok, ki sta bila že v času razdeljenega Berlina aktivna na podtalni glasbeni sceni vzhodnega dela mesta, ter Stefan Schneider, nekoč član zasedbe Kreidler. Opredeljujejo se prej za ohlapno povezan sestav kot za dejansko skupino, saj poleg tega, da ne živijo v istih mestih, vsi aktivno sodelujejo še z drugimi glasbeniki in v drugih zasedbah. V okviru To Rococo Rot najdemo torej Roberta Lippoka na elektroniki in kitari, njegovega brata Ronalda na bobnih in efektih, Schneiderja pa na bas kitari. Njihovo ustvarjanje se giblje med kraut- in postrockom ter eksperimentalno in ambientalno elektroniko in - kot sami pravijo - pri snemanju materiala ne komplicirajo ter se večinoma prepustijo precej spontanemu muziciranju, zato so njihove stvaritve večinoma bliže spontano nastajajočim zvočnim teksturam. To Rococo Rot so pred štirimi leti nastopili tudi pri nas.

Novi album, ki so ga naslovili Instrument, je izšel pri berlinski nič manj kot hiperaktivni založbi City Slang, ki deluje od leta 1990. Poleg zavidljivega števila izdaj se ta institucija ponaša tudi s precejšnjim žanrskim razponom - v osnovi vse od rocka prek postrocka do elektronike. Tako so svoje plošče izdala imena, kot so The Flaming Lips, Yo La Tengo, Gallon Drunk, Trans Am, Tortoise, Techno Animal - če jih naštejemo le nekaj - od druge polovice devetdesetih pa je med njimi tudi kar nekaj izdaj To Rococo Rot.

Največje presenečenje plošče je nedvomno sodelovanje mnogostranskega glasbenika Arta Lindsaya, ki se je v zgodovino zapisal predvsem kot eden osrednjih protagonistov gibanja no wave, ki je vzbrstelo na newyorški avantgardni sceni konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Dandanes se posveča predvsem z brazilskim popom navdahnjeni glasbi, ki mu je blizu še iz otroštva, saj je namreč kot otrok ameriških misijonarjev odraščal v Braziliji.

Dejansko je Lindsay To Rococo Rot prvič slišal že na njihovem koncertu v New Yorku v devetdesetih letih in kolaboracija na albumu Instrument spet ni tako veliko presenečenje, saj je naklonjenost njihovemu pristopu k ustvarjanju izrazil tudi že v medijih. Za to izdajo je svoj mehkobni vokal posodil za tri skladbe, in sicer za uvodno Many Descriptions in zadnjo Longest Escalator In The World ter za Classify. Na Longest Escalator In The World, ki je prejkone kakofonični kolaž, je poleg vokala mogoče slišati tudi značilno igranje kitare samouka Lindsaya. Drugi dve skladbi z njegovim vložkom se od vseh desetih na plošči najbolj nagibata v smeri melodike popa.

Poleg teh treh skladb lahko slišimo še značilno "torococovsko" zavlečeni Down In The Traffic in Bariton, nato še posebej zasanjani Besides in Gitter. Na albumu sta se znašli tudi dve konkretno bolj energični skladbi z večjim poudarkom na ritmu - to sta furijasta Spreading The Strings Out in od začetka do konca stopnjujoča se Pro Model. To Rococo Rot so tako s svežim albumom Instrument dodali še eno izdajo v niz svojih nepretencioznih, vendar vsakokrat vrhunskih stvaritev.