A na deveti plošči dvainštiridesetletni Adrian Nicholas Matthews Thaws ali po domače kar Tricky s kratkimi glasbenimi udarci na enem mestu pokaže veliko več raznolikosti, kot smo je bili pri njem vajeni do zdaj. Že petnajst let je od izida njegovega prvenca Maxinquaye, na katerem je predstavil vzdušje temačne mešanice, v kateri so se elektronski zvoki večinoma leno in občasno bolj agresivno vili okoli upočasnjenih hip-hop ritmov.

Skupaj z glasbo podobno zvenečih zasedb iz Bristola v Angliji (Massive Attack, Portishead) so kritiki Maxinquaye pospravili v priročni predalček, polepljen s takrat svežo žanrsko oznako trip-hop. Svoj "nišni" zvok je Tricky do začetka tisočletja še uspeval dobro unovčevati, po albumu Blowback iz leta 2001 pa je skupaj z upadom zanimanja za trip-hop v anonimnost počasi tonil tudi njegov "boter".

"Mixed Race je gangsterski album," se je ob izidu postavljal Bristolčan, a že ob prvem poslušanju plošče postane jasno, da je treba njegove besede jemati z nekaj rezerve. Namesto oglušujočih strelov iz pištol in nasilnih besednih prevratov v prvi pesmi Every Day poslušalca pričaka mirna atmosfera bluza, ki jo v sledeči Kingston Logic razblini okoli hip-hop ritma funkovsko poskakujoča kitara. Vokalne zadolžitve je Tricky spet razdelil različnim glasbenim kolegom in predvsem kolegicam, sam pa s svojim šepetajočim ritmičnim recitiranjem v pravih trenutkih dodaja dramatični učinek. Denimo v kavarniško zakajeno zveneči Early Bird, kjer erotičnemu sopenju pevke s svojim pritajenim "brundanjem" vdihne nemalo umazane podtone.

Pesmi se vrstijo v naglem tempu. Komaj se ušesa navadijo na arabsko začinjeno Hakim, že po njih udarijo iz glasbene skrinjice pobegli toni zimzelene My Way, ki so uvod v prvi singel Murder Weapon. Ta si z "bondovskim" basiranjem in besedičenjem o orožju verjetno še najbolj zasluži naziv gangsterski. Po dveh elektronsko pulzirajočih pesmih v maniri "starošolskega" Trickyja nam ta v drugi gangsterski zgodbi Bristol To London na hitro predstavi še brata Marlona – in album se po 29 minutah in nekaj sekundah odsekano konča.

Morda je tako, brez nepotrebnega balasta, še najbolje. Mixed Race s svojimi nenadnimi žanrskimi preobrati in vijuganjem med klubsko všečnostjo in alternativno zamišljenostjo z lahkoto pritegne in obdrži pozornost poslušalca. Ko bo Tricky 11. novembra, verjetno kot na naslovnici albuma v oblaku "zelenega" dima, prikorakal na oder Kina Šiške, pa bo šele res jasno, kako bodo neposredne in časovno okleščene nove pesmi delovale med bolj poglobljenimi stvaritvami iz starejšega repertoarja.

Ocena: 4; piše: Blaž Tišler