Na spored je namreč prišla razstava Igorja Antiča. V okviru retrospektive Spomin na igre je na ogled okoli 160 črno-belih fotografij, na katerih je Antič med letoma 1978 in 2004 zamrznil posebno zanimive utrinke z gledaliških predstav v domačih in tujih gledališčih. Razstavo dopolnjuje še 20 portretov osebnosti iz kulturnega in javnega življenja.

Igor Antič je v spremnem besedilu k svojemu fotografskemu projektu priznal, da mu "ni uspelo doseči cilja". Želel je namreč ustvariti posnetke, ki bi bili "oporniki mostu iz dežele preteklega časa do našega očesa, zavesti in srca". S fotografijami je torej skušal ustvariti sredstvo, ki bi nam pomagalo ponovno priklicati nepozabna čustva, ki so nas preplavila ob ogledu predstave. A to ni mogoče. Gledališče je pravljica za sebe. Fotografija nas lahko le opomni na trenutke pred odrom, izvirnega občutja pa ni mogoče podoživeti.

Igor Antič se je s fotografijo začel intenzivno ukvarjati konec šestdesetih. V tridesetih letih razvijanja gledališke fotografije je spremljal delo Eksperimentalnega gledališča Glej, ljubljansko Dramo in Opero, Slovensko mladinsko gledališče, fotografiral je tudi na Dunaju (Akademietheater, Theater ad der Josefstadt), v Darmstadtu (Staatstheater) in Dresdnu (Semperjeva opera). V fotografskem opusu Igorja Antiča pa ima posebno mesto tudi fotografija za grafično oblikovanje, ki jo oblikovalci uporabijo kot izhodišče za ustvarjanje plakatov, knjižne opreme in podobnih izdelkov.