Kipar prevzame figuro v svoja dela odkrito in skoraj vehementno, ob tem pa jo posvoji in vzljubi. Ko ji išče nove podobe in kontekste, se v njegovem ustvarjalnem procesu zanimivo kaže tudi njena zgodovinska pogojenost. Vprašanje možnosti različnega umeščanja figure torej razume umetnik kot ustvarjalno dilemo.

Njegove figure posnemajo abstraktne forme, ki so mehke, plodovite, erotične in antične. Odsevajo neki podoben duh kot njegove zgodnejše čebuličaste venere iz gnetljivega mavca. Hkrati pa so lahko hladne, preračunljive, neosebne in povsem brezspolne. Takšne torej, kot so racionalni robotski konstrukti, "puzzlasto" sestavljeni iz lesenih paličic in lepilnih trakov kričečih barv.

Bogatajevi najnovejši kipi figuro s hladno silhuetno abstrahiranostjo in nekonkretno pomenskostjo resda izvijejo iz pričakovane realnosti, jo racionalizirajo in oklešejo nevarnosti prevelikega mimezisa, tudi telesnosti, a jo hkrati vračajo naravi, ki jo je izvorno "ustvarila". Ta razkorak figuro razbremeni različnih predznakov in stereotipne simbolike, jo prikaže predvsem kot minimaliziran in nedoločen znak, hkrati pa jo postavlja v življenje in znova približa človeku, piše ob razstavi likovna kritičarka Barbara Sterle Vurnik.