Harry Potter, znameniti deček z značilno brazgotino na čelu, je v Feniksovem redu na razpotju, ki vodi v odrasli svet in ga zato okolica obravnava z zadržkom. Po eni strani namreč ni več nedolžen otrok (resnici na ljubo se je resneje spoprijel s temnimi silami že v tretjem filmu Jetnik iz Azkabana), po drugi pa še ne povsem odrasel. Temna mrena, ki se nad Harryja postopoma zgrinja od samega začetka, postaja iz knjige v knjigo oziroma iz filma v film gostejša in težja.

Njegov notranji boj je vse bolj viden tudi na zunaj, medtem ko se filmi vse bolj pomikajo v hladni barvni spekter in so prepredeni z življenjsko resnimi zapleti (ki odsevajo podobo sodobnega sveta) in navsezadnje tudi smrtnimi razpleti. Poglablja se tudi prijateljstvo med osrednjimi junaki (Harry, Ron, Hermiona), ki v najnovejšem filmu, nabitem z dramatičnimi in akcijskimi prizori, ostaja skoraj edino vedro zatočišče.

Leta odraščanja pred filmsko kamero so končno vsem trem osrednjim igralcem (Daniel Radcliffe, Rupert Grint, Emma Watson) prinesla dovolj izkušenj in samozavesti, da so iz otrok dozoreli v obetavne mlade igralce. Radcliffe je medtem uspešno nastopil na gledaliških deskah, Grint pa je simpatično zaigral glavno vlogo v britanskem filmu Driving Lessons.

Poleg standardnega inventarja angleških in irskih veteranov, ki so se povečini izučili na odrskih deskah (Michael Gambon, Gary Oldman, Ralph Fiennes, Brendan Gleeson, Maggie Smith, Alan Rickman, Robbie Coltrane, Emma Thompson), ter nepozabnih novih prišlekov, kot sta Imelda Staunton in Helena Bonham Carter, je ključne vloge dobila še vrsta Harryevih sošolcev in sošolk.

Glede na to, da je Feniksov red od vseh petih filmov najobsežnejša priredba do zdaj, lahko scenaristu Michaelu Goldenbergu do neke mere odpustim precej bolj svoboden odnos do nekaterih ključnih likov in situacij. Me pa vseeno zanima, kako bi delo opravil Steve Kloves, ki je priredil prve štiri in nato preskočil na šestega. David Yates, četrti režiser te čarovniške sage, prihaja iz televizijskih logov in je morda ravno zato (na podlagi scenarija) zavzel nekoliko telegrafski pristop, ki mu ni vedno lahko slediti (denimo kolaži časopisnih člankov). Končni čarovniški spopad pa je prava paša za oči!

Če potegnem črto pod to, debeli dve uri dolgo, psihološko pustolovščino, lahko zatrdim, da je kljub pomanjkljivostim, ki nebralcem ustvarijo rahlo popačeno podobo dogodkov, Feniksov red najbolj vznemirljiva filmska priredba Harrya Potterja.

Ocena: +4, piše: Uroš Šetina.